Vse bolj opažam, da je zelo težko najti sorodno dušo - nekoga, ki mi bo zamajal tla pod nogami in se mi bodo dobesedno šibila kolena, ko ga bom videla, obenem pa bova imela nekaj skupnega in ne bo le gola kemija oz. privlačnost ter nezanesljiva zveza (kar se mi zdi, da je vse bolj priljubljeno pri večini punc, ker imajo rade nezanesljive fante in s tem "zveze", kasneje pa jokcajo, ko jih tip zamenja za drugo punco). Pač, zdi se mi, da je vse težje najti nekoga, ki ima vsaj nekaj istih interesov kot jaz in da bi naju vezala zaupanje ter predanost, ne pa, da bi se vsak dan vprašala, če ga bom tisti dan sploh videla oz. če me bo vsaj poklical. Je res tako malo fantov oz. moških, ki še vedo kaj je resna zveza? Zdi se mi, da si fantje (tudi če so že stari 20+) napačno razlagajo resno zvezo. Saj to (še) ni zakonski stan ali zveza, ki postaja rutina, ko partnerja preveč časa preživita skupaj oz. živita pod isto streho. No, pa da ne bom preveč zašla... Kar hočem povedati je to, da v našem kraju, pa tudi širši okolici, ni veliko opcij spoznavanja novih ljudi in s tem potencialnih partnerjev. Diskoteka je itak več ali manj za najstnike, pa tudi če so kakšni 20-ali-več-letniki tam, so to ponavadi kakšni pijanci oz. avanturisti, ki načeloma padajo na 15-letnice. Razen diskoja so še samo kino, običajni lokali kjer ne moreš spoznavati novega folka in bowling, kamor sicer z družbo (več ali manj vsi poparčkani) zahajamo pogosto, pa je vedno isto oz. tja zahajajo družbe, ne da bi spoznavali nove ljudi. Prav patetično se mi zdi, kako so ljudje zaprti oz. zadržani. Pa to ne opažam le v našem kraju, pač pa tudi drugje v Sloveniji... ne posplošujem, saj se najdejo tudi "ta glasni", ampak ponavadi šele po nekaj rundah s kolegi, skratka "pacienti".


