Pomen prepirov

[Gost]

tudi pri prepiranju je pomembno poslusati... in dosti razmisljati o tem, zakaj je tako, kako to resiti, torej brati med vrsticami... sicer pa... ne bi jaz temu rekla prepiranje, pac pa spoznavanje drug drugega, kar tudi to je... ker ce bi bilo vedno vse idilicno, nekaj ne bi bilo v redu, ker smo si prevec razlicni, prevec je zelja... preko konfliktov oz. nestrinjanj pa potem pridemo do kompromisov, ki so po mojem nujno potrebni, da lahko normalno zivis in funkcioniras v zvezi in v druzbi, povsod...

No, z odebljenim tekstom se ne strinjam, ker vem, koliko zmede pri nama povzroči to, da bereva med vrsticami, da misliva, da veva, kaj ima v glavi drugi ipd. To nama je do sedaj samo še bolj zakompliciralo prepire in sem za to, da se tega odvadiva. Ko sva oba že sita glasnega debatiranja in jaz delam dramo, on pa se ne premakne niti za centimeter, je najmanj, kar si želim še to, da mi da občutek, da on vse ve, kaj si jaz sedaj mislim in obratno. Ve lahko tisto, kar povem, ne maram pa predvidevanja in t. i. branja misli, ker to ni mogoče.

G00fy_qa, mogoče je tvoj način res boljši, ampak zame osebno, ki sem precej bolj čustven kot racionalen človek, to pušča praznino. On mi lahko pove neke realne rešitve, ampak mene to pušča samo v mojih čustvih in si želim, da bi med prepirom tudi on kdaj pokazal svojo ranljivost (ne le po njem, ko je kao 'razočaran' nad mano), skrb za naju v obliki nečesa, kar ni zgolj teoretično nabijanje o tem, kako se a reši, če narediš b, ker vsi vemo, da so odnosi več od enačb.

[freaky]

brati med vrsticami

Tudi mene je zmotil ta del. Zveza ni uganka, da bi morali vsakič znova ugotavljati, kaj točno je partner z določenimi besedami mislil. Tudi meni je bilo včasih težko povedat svoje občutke, čustva, ker enostavno nisem našla pravih besed, s katerimi bi vsaj približno opisala situacijo. Pa sem ugotovila, da to ne pelje nikamor, da se moram naučit govorit o svojih čustvih. In je stvar veliko boljša. Saj pridejo trenutki, ko je čista tema, a sem pa na dobri poti. Zato se mi zdi res nesmiselno, da stvari zavijamo v celofan, da mora potem partner delati neke zaključke, kaj je bilo narobe in po možnosti so še ti zaključki napačni. Pove se tako, kot je mišljeno.

MsN Kaj pa tvoj fant pravi na to situacijo? Je pripravljen sprejeti takšen kompromis? Na kakšen način bi ti rada, da ti pokaže čustva? Ker če mi fant ponudi nekaj rešitev problema in vidim, da se trudi izboljšati odnose, potem je to zame velik pokazatelj, da me ima rad in da si želi ostati z mano, ker drugače se sploh ne bi trudil.

[Gost]

MsN Kaj pa tvoj fant pravi na to situacijo? Je pripravljen sprejeti takšen kompromis? Na kakšen način bi ti rada, da ti pokaže čustva? Ker če mi fant ponudi nekaj rešitev problema in vidim, da se trudi izboljšati odnose, potem je to zame velik pokazatelj, da me ima rad in da si želi ostati z mano, ker drugače se sploh ne bi trudil.

Ja, to imaš prav. Pravzaprav sem malce zmedena, ker ne vem, kakšen način prepiranja z njegove strani bi bil meni osebno bolj všeč. Če bi norel kot jaz, bi bila še hujša zmešnjava in kolobocija čustev. Zdaj, ko on ostaja trdno na tleh in je ves racionalen, me pa dodatno jezi. Že res, da to, da ponudi rešitev veliko šteje in je trud vreden vseh pohval, ampak jaz v sebi čutim, da bi rada nekaj drugega z njegove strani. Kaj natančno zaenkrat ne znam ubesediti. Poleg tega me jezi, da moje izbruhe jeze oz. dramatiziranje jemlje kot pomanjkanje ljubezni do njega, ker sama to ločujem. Jaz se sicer kregam, ampak ob vsem tem vem in čutim, da ga imam zelo rada. On pa pravi, da to ne gre skupaj, da si hodim v nasprotje in me dodatno jezi, ko vidim, da on dejansko verjame, da bo edini dokaz trdne ljubezni možen šele takrat, ko se bom jaz z negativnimi čustvi umirila. In tukaj nastopi to čudo od čuda - jaz taka sem, jaz sem živa čustvena razvalina, tobogan, gugalnica, pač neprestano niham, enkrat bolj drugič manj, ampak četudi zaniham v minus, to ne pomeni, da ga nimam rada. In on tega ne sprejme ... Zameriti mu ne morem, ker ima vsak svoje videnje zadeve, se pa sprašujem, ali bova zmogla čez to glede na to, da se vrtiva v krogu in na koncu vsak problem obvisi v zraku oz. od njega ostane le to - dokler se kregava, mi kažeš, da me nimaš rada, četudi sva se skregala zaradi najbolj brezvezne zadeve.

[rdeče vrtnice]

verjetno nisi jezna brez raloga ali slabe volje in lahko bi te poslušal. in to če se skregaš pa res ne pomeni da ga nimaš rada no, kje je pa to pobral? tudi kreganje kdaj nastopi res je da se da vse mirno povedati ampak vseeno jeza kdaj preveč človeka obvlada. na žalost. mogoče mu poskušaj lepše povedati ali mu pa povej kaj ti misliš o tem.
recimo pri nama ko se jaz začnem dret ali pa karkoli drugega je on čisto tiho ali se pa smeje pa ne zato, ker si ne bi upal kaj reči nazaj ali karkoli ampak zato, ker se nemara kregati in mu rge to pošteno na živce. sploh pa ne mara dretja ker pri nas doma se vsi bolj deremo pri njih pa totalno nasprotje, ker imajo slabe izkušnje v tem(zaradi fotra )...tko da če se pri nama kdo dere in krega sem to jaz...on pa vse na lep način.

[Gost]

rdeče vrtnice, saj posluša me vedno, tolaži, svetuje, je priden fant Ampak zadnje časa skupaj ugotavljava, da imava precej različne poglede na določene pojme, ki sestavljajo zvezo. Gre za neka naravna razhajanja, že po karakterju sva delno kot noč in dan, spet v drugih sferah pa sva si precej podobna in potem pač bliska in grmi.

Saj to, da so fantje v svojem bistvu mnogo manj konfliktne osebe kot punce, je znano dejstvo in v resnici cenim, da je kar se tega tiče bolj zrel in se ne pusti ujeziti za vsako figo, da pogosto uporabi rek 'molk je zlato' in marsikaj prenese izredno mirno v primerjavi z mano, a vseeno mene to pušča izredno 'osamljeno' v kreganju. Na koncu, ko izlijem vso svojo dušo, na polno pretiravam in se počutim izpraznjeno, lažje diham, a potem se pravo kreganje šele prične, ker mi on očita, da takšno ravnanje ni pravilno, da ne prenese mojih nestabilnosti, ker je potem sam zmeden, kaj sploh čutim do njega - in paradoks je ta, da že več kot 3 leta čutim do njega metuljčke in ljubezen, a njega kreganja privedejo do tega, da mi tega skoraj več ne verjame, ker kreganje in ljubezen pač (po njegovo) nimata nič skupnega.

[freaky]

Potem moraš najprej ugotoviti, kaj bi rada, kako si želiš, da bi tvoj fant odreagiral. V glavi si naredi zgodbice, oriši si različne situacije, v katerih bi tvoj fant vsakič drugače odreagiral. Ugotovi, kaj bi v določenem trenutku občutila, kakšna bi bila tvoja reakcija. Ko boš analizirala, boš lažje potegnila črto, kaj bi rada. Šele takrat bosta lahko s fantom začela reševati problem, začela iskati neko skupno pot. Kar ne pomeni, da bi tvoj fant moral delati tako, kot si si zamislila. Ampak bosta vsaj vedela, pri čem sta, kaj so vajine želje in šele takrat se začne reševanje.

Kot sem že povedala, skušaj se umiriti. Svojo negativno energijo lahko zneseš tudi na plišasto igračko, na boksarsko vrečo ali na kaj podobnega. Ko se tvoja čustva umirijo, pa lahko svojemu fantu poveš, kaj te je zmotilo, kaj te je prizadelo. Še vedno lahko opišeš svoja občutja brez da bi jih pokazala (predvsem ta negativna). Afekti imajo pač slabo lastnost, in to je, da takrat težje razumno razmišljamo, ukrepamo. Za reševanje problemov pa je potrebno razumevanje, mirnost in ne agresija, jeza, napetost.

[Yazmeen]

MsN, glede prepirov (če lahko temu tko rečem), sva si ful podobne. Men se zdi to čist samoumevno, da ko me kej razjezi al pa mi ni prov, da to takoj v tistem trenutku jasno in glasno dam iz sebe, brez olepšavanja in včasih v navalu jeze, tud kej preveč rečem. Sploh ne razmišlam o tem, da s tem lahko fanta prizadanem in da bo on lahko to velik bolj resno vzel, kokr je blo mišljeno, ampak jst se pač morm "zlajat", pol pa grem naprej, ko da ni blo nič in prčakujem, da bo to naredu tud on. Uglavnem čist neučinkovito reševanje problemov
On je pa tak, da se v tistem momentu čist zapre vase in je sam tih in razmišlja in posluša, jst pa pol še težim, zakaj je skoz tih in zakaj nč ne reče On je pač tak človk, da se noče prepirat in se mi odpre in izraz svoja čustva ob čist drugih prilikah, ob kšnem prijetnem in sproščenem vzdušju. Takrat se mu zdi nekak varno, da pove, kaj on čut in misli. Pa tud mene se je nauču jemat mal z rezervo, včasih so ga tele moje "drame" čist iz tira vrgle in je bil še cel teden čist zamorjen, zdj pa že ve, da bo čez 2 urci vse po starem in ga ne gane več prov zlo, kar pa men pol včasih spet ni prov

[Nadine]

js pa ful ne maram prepirov in rajš pozabm, prespim pa je pol naslednji dan dobr, ker itak ne gre za nič resnega... ker nočem za brezveze neki težit. če bi blo pa kej bolj resnega bi pa probala s pogovorom uredit. je pa res da mam nekakšno fobijo pred tem, ker sem tako delala pri bivšem, povedala kaj me moti(na miren način), on pa je to vzel kot nek napad nase in se totalno skregal... kreten

[čivava]

Poznam punco, ktera se je s svojim fantom nonstop prepirala, vendar po prepiru je blo tko da sta se počasi pobotala in v naslednih 5ih minutah je blo vse tko kot prej, kot da se ni nič zgodilo. Zaradi takšnih prepirov je fantu na vse zadnje prekipelo, zato sta šla narazen,,.
Jaz nimam teh izkušenj, da bi se s tipom prepirala, oz do zdaj nisva imela takšnih konfliktov.
Če pa je že bil kakšen majhen, sva se še preden je kdo začev kaj kritizirat kr objela, in potem je sledilo 5 minut tišine za pomiritev...
Sicer nikoli se nisem rada prepirala (Kdo pa se:-) ) in sem se raje prepiru umaknila v svojo sobo že od nekdaj.....

[Gost]

Freaky, vse to se sliši izjemno uporabno in kot rešitev vseh problemov, v teoriji je kristalno jasno tudi meni, ampak ko pride trenutek, ko začne iz mene bruhati val besed, se vse skupaj nevede stopnjuje in sem za kratek čas pripravljena vse postaviti na kocko - zadnje čase tudi zato, da bi v njem ob tem nekaj premaknila, ker se mi zdi, da čutim opustitev njegove racionalnosti samo takrat, ko začuti, da bi se vse skupaj res lahko končalo.

Yazmeen, pri nama je situacija podobna. S to razliko, da moj fant sicer ve, da bom čez 2 uri po prepiru, ko sem mu pred nos nametala vse slabo med nama, spet vredu in vsa polna ljubezni, a on tega več ne jemlje kot iskrenost. Njemu se zdi, da mi ne more več verjeti, da lahko obstaja takšna razlika med mano, ko sem jezna in mano, ko sem pomirjena. In ne ve, kaj sem v resnici jaz. Jaz pa vem, da sem oboje in delujem kot celota - enkrat taka, drugič drugačna, ampak sem jaz in ne v eni ne v drugi verziji sebe ne fejkam. On tega ne razume, ker je konstantno enake volje, ker se redko razjezi, razžalosti, pa še takrat je v igri kaj izjemno relevantnega ... Mene meče sem in tja cel dan.

Nadine, nočeš za brezveze težit? Meni se nikoli ne zdi, da za brezveze težim. Mogoče kdaj pretiravam v svojih izjavah, a vedno to izvira iz nekega dejansko obstoječega problema. In se držim načela, da raje povem, kot držim v sebi. Ker se tako ali tako hitro opazi, da nekaj tiščim v sebi in je lahko še huje.

Čivava, zavedam se, da mu lahko moje obnašanje nekoč pošteno stopi na mino in bo konec. A hkrati se zavedam, da lahko tudi meni začne presedati to, da on mojega 'kreganja' ne razume. In nobene od teh zgodb si ne želim. Razlika je pač ta, da se jaz prepirom ne umikam, ampak napadam, dokler gre. Verjetno izpade otročje, nezrelo in neumno, ampak si res ne predstavljam, da očitno zavre, jaz pa grem v sobo in živim naprej. Razneslo bi me.

[klorči]

No jst sm bl taka kot tvoj fant =) Razumem, da ljudje burno odreagiramo na dolocene situacije, eni bolj drugi manj. Ne izogibam se pogovorom o problemih, ce nastanejo, ampak mi je bolj izcrpljujoce met divje pogovore kokr mirne, kjer dost bl zbrano poves stvari, brez nepotrebnega pretiravanja. Tko da... malo umiris glas in probas ne izreci tisti pretiranih stvari, ki jih ne mislis resno in jih potem obzalujes. Ce ti to uspe odstranit, mislim, da bi to fantu moralo biti dovolj. Tudi on pa mora sprejeti, da si tak karakter, da ne mores cist mirno sedet in govort, da pac "noris" okoli in zahtevas odgovore. Najt bosta mogla srednjo pot, ker tezko da se en od vaju tok spremeni, da bi mu ustrezal nacin "kreganja" od drugega.

[študentka20]

v bistvu je kreganje del zveze. če ne drugega,da se nekaj dogaja! gre za to,da je pametno si povedat vse kar si kdo misli v določenem trenutku. to ni pomanjkanje ljubezni ali pa spoštovanja. je čisto nekaj normalnega,da pride tu pa tam do nesoglasij,ker drugače če sta si preveč podobna oz. ista,pride do drugega problema-navade in monotonosti!

saj če mu na lep način poveš kaj čutiš in kaj se ti zdi pravilno v neki situaciji ali v določenem problemu, je vse ok. nekaj drugega je če v sebi držiš in potem čez nekaj časa eksplodiraš! to pa je druga pesem!

[Nadine]

MsN, sj sm napisala da gre ponavad za nepomembne stvari al pa sm jz na vsake tok časa mal depresivna pa ga nočm za brezveze morit sam zto k mam jz zmešane hormone in mi je brezvez da bi se zrd tega skregala. če bi me pa kakšna stvar resno motila bi pa seveda kaj rekla. no do zdaj mi še ni blo treba (upam da ne govorim prehitro)

[jullia_]

Meni se zdi recimo čisto nerealno pričakovat, da na dolgi rok v zvezi ne bo nesoglasij in prepirov.

[kafrca]

js mislim, da je za zdrav odnos se treba kdaj tut ornk skregat (normalno brez žaljivk, drug drugemu povedat kar pač si mislita in pol skupi popravit stvari na boljše)...
... sam ni je pa boljše stvari kot seks sprave po prepiru ...