Začnem lagat sama sebi, dokler na koncu že skor vrjamem, da mu niti malo ni mar zame - da me izkorišča - se mi posmehuje za hrbtom - se norčuje iz mene - govori okol, da ne morem brez njega - da ga skoz hočem zraven, ipd. ..
Vse to si seveda izmislim, nič od tega ni res. Je večkrat pokazal, da mu ni vseeno. Ampak mi je nekako lažje, če se prepričujem v to in na koncu že verjamem, da me ni vreden.
In ker sm že po naravi ena velika trma, potem nardim karkoli, da bi mu dokazala nasprotno. Torej mu dokazujem to, da ga ne potrebujem!
Recimo en mal freaky primer - usakič, ko mi pogled uide proti njegovmu balkonu, v upanju, da ga bom vidla .. si zamislim, da me je vidu, kako ga opazujem. In se sam pri sebi zadovoljno nasmejal, ker spet mislim nanga ... In potem mu hočem udarit kontra in ga ne gledam več, ne razmišlam o njem, ..vse samo kot dokaz, da js to zmorem.
Če razumete, kaj hočem povedat.
Pomaga
.. Velik lažje, kot pa če se osredotočaš na lepe stvari, ki sta jih delila. Je velik stvari, na katere bi se lahko 'obesla' in še vedno živela v upanju, da čuti nekaj do mene. Vem, da mi je velikrat s kako svojo potezo dal vedet, da mu je mar zame. Ampak to je preteklost.
Če mu je pa res mar zame, bo že našu pot do mene.
Do takrat pa mene ni več zanga tu.
In če ga na ta način prebolim, jupi zame.
Da sm ga nazaj vzela, ker me ma rd, ker sm edina in bla bla. Pa sm ga, sm misla da se je spremenu. Riiiight.
..mah kaj pa vem,vedno bo v meni,ampak res vedno,spoznal pa sem tud da ne bo ob meni..in ne boli,prišo bo dan ko se boma lahko normalno pogovarjala,takrat bom več kot zadovoljn,ker vedno bolj vidim,da sem zgubil človeka,ne ljubezni..lep pozdrav vsem 
