ok odpiram mal starejšo temo... razlog: mojima dvema se je spet strgalo...
zadnji dve leti sta bla super... nikol več, rekla, ne smeš it tja... redko so ble postavljene ure... ponavadi sem res hodla ob normalnem času in normalnem stanju domov... (doma, žurke na faksu se ne štejejo) do sobote... ko je moj am... pač tip s kerim ga mal bluzima zadnje čase... mel rojstn dan... mami mi je rekla, naj bom ob času doma, ko sama vem, da se morem učit (izpitno obdobje pa to)... pa res nisem mela namena bit dolgo... sam je pač prišlo do tega, da je bla ura pol 5 (onadva sta prišla iz poroke, mene pa ni blo doma), me kličeta kje sem, če prideta po mene... če je vse vredu... (vse lepo in prav) povem da ni nič narobe, da bom v kaki uri doma... da res ni treba hodit po mene, da je res vse super... tega da se v tistem trenutku na vlko lupčkam, jima glih nisem mogla rečt

... mi vržeta slušalko dol...
čez 5 minut spet, naj bom čez 5 min doma... itd. itd...
ko sem rekla da sem stara skor 20 (še dobra dva tedna mi manjkata) in bom že prišla... je bil to višek nesramnosti... če omenim samo to,da je moja mami bla v takih letih že poročena pa mela otroka... spet prekinjen klic...
pa čez 5 min še enkrat... ja pridem domov... sam ne še takoj... bom že... (verjetno si predstavljate, da bi v tistem trenutku telefon najraje zabrisala v bližnjo reko, ker je bil grozno moteč) spet slušalka dol.. čez čas še enkrat... tokrat po pomoti, ko sem iskala telefon v torbici prekinem... takoj pokličem nazaj, ampak se mi nista več javila...
pa sem se js mulala... prišla domov ob 6h... pač mi je pasalo bit s tipom... zjutraj, ko sem se hotla pogovorit, pozdravim.... od njiju nič... tišina... ok pa sem šla v sobo... pri kosilu mučna tišina. nobene besede. sreča sem šla popoldan v lj. cel teden mrk. ponavadi se z mami slišima skoraj vsak dan...pridem v petek domov... še vedno na ignor...
pol smo se usedli... pa sta mi rekla, da sem zgubla vso zaupanje. (ker sem prišla ob 6h domov???) da sem ju prizadela. u glavnem itak sem bla js največja bič. ko sem rekla, da sma se s tipom končno usedla, pa par stvari dorekla. je blo pa še hujš... češ, a on je zdej bolj pomemben, od tega kar se mi zmenimo (nič se nismo zmenli... sam dobila sem nasvet, naj ne bom predolgo, da bom mela nedeljo). drugače, tega fanta nimata neki ful rada, ker enkrat, ko sma bla uzuni, je mal preveč spil, pa sem ga mogla nekot spravit domov... pa je tut dolgo trajalo... pa še ko je šel mimo ni pozdravil mojga fotra... in zato je v njunih očeh najhujši človek... in jima ni jasno kako se lahko sploh družim z njim...
po pogovoru nam je uspelo spregovoriti par besed... ampak se vidi, da mi grozno zamerita...
kaj za vraga naj nardim... povedat, pravga razloga zakaj sem bla pozna jima ne morem. verjamem, da bi me vsaj mama potem mogoče malo bolj razumela. ampak se mi zdi, da to ni njuna stvar. bo mogoče kasneje, če se bo razvilo kej bol resnega. sam tale tišina me ubija...
nikoli nismo bili neki hudi zavezniki, pa se ogromno pogovarjali... sam vseeno, sta mi bla starša, pa js njuna hči. kar pa zadnji teden nimam občutka. kot da bi bili tujci... in to zaradi tega ker sem prišla pri 20. letih ob 6h domov...