Zgodilo se je že, da mi je bil kak tip ful hudo všeč, oh in sploh, potem pa se iz tega ni izcimilo nič. Kakšen je imel punco, kateremu pa tudi jaz nisem bila všeč. Seveda sem si pol rekla "ah je*i ga", vsake oči majo svojega malarja, saj meni tudi niso vsi všeč...ampak potem me je vseeno grizlo (in me še grize, ko se mi to zgodi). Ne morem se nehat spraševat, kaj je narobe z mano oziroma zakaj nekdo ne bi hotel biti z mano (nisem pretirano samozavestna ampak ne morem "point my finger on it" da bi rekla npr. zato ker sem debela ali pa zato ker mam ful grde zobe...). Še najbolj mi gre po glavi to, kakšna pa mora biti punca ki bo njega zanimala. In potem ga po možnosti vidim šetat z bejbo, na kateri takoj najdem neke napake in si mislim nekaj v smislu "kaj ma pa ona česar jaz nimam".
Vem da zdrava miselnost narekuje, da je pač treba razumet da nisem vsem všeč (tudi sebi pogosto ne
) ampak mene grize.
Kako pa se ve soočate z dejstvom da kakemu tipu niste simpatične?
Potem seveda sledi miljon enih vprašanj zakaj je tako, na koncu pa sem se vedno sprijaznila. Dost so mi dale mislt besede enga fanta, da naj se ne sekiram zarad njegovga kolega in da bom 1x spoznala tistga taprauga. Takrat sem spoznala da res ne bo nič in dala vse tipe na stran, dokler nisem spoznala svojega sedanjega fanta. 
Zdej se s sošolko smejiva "starim časom" in najinim "osvajalskim pohodom".
in podobne komentarje in to me je ful motilo).