Tri bralke iskreno o tem, kako trpijo za anksioznostjo

Brala sem, da Louise Chunn, ustanoviteljica spletne strani za duševno zdravje welldoing.org, pravi, da za anksioznostjo danes tiho trpijo že res številni ljudje, in se odločila raziskati. Prizadela naj bi enega od petih ljudi, pri čemer je 70-odstotno bolj verjetno, da jo bodo doživele ženske kot moški, in nekateri jo imenujejo za epidemijo generacije Y, torej rojenih med letoma 1981 in 2000. O anksioznosti se ta hip res veliko piše na internetu, tema se med drugim širi znotraj sveta mode, predvsem z blogerji, ki pišejo članke o generaciji izgorelosti, oblikovalcih, ki v zobeh modnega tempa ne zmorejo ohraniti svoje ustvarjalnosti in mentalnega zdravja ...

A veliko bolj zaskrbljujoče kot to, da se o njej na veliko razglablja, je dejstvo, da se po drugi strani o tem ne govori iz prve roke, saj je anksioznost v določenih kulturah in krogih – v nasprotju z modnim svetom, ki včasih daje vtis, kot bi šlo za nov trend – še vedno tabu in stigma. In če se o tem odkrito ne govori, poti k okrevanju ni.

Louise Chunn pravi tudi: »Mislim, da mlade ženske pogosto skrbi, da bodo, če povedo o svoji tesnobi ali terapevtu, videti šibke in v družbi nespoštovane, morda celo nezaželene. To je tisto, kar jih spravlja v začarani krog. Ker če si težavo priznaš, o njej govoriš in začneš hoditi na terapijo, je to znak, da si želiš okrevanja.«

Da se tabu in stigma čim prej razblinita v nič, torej predstavljamo tri zgodbe žensk, ki se borijo z anksioznostjo in so bile z nami in vami pripravljene deliti svoje izkušnje.

»Če padem v vodo, ne bom utonila«

Tamu McPherson, 38, alltheprettybirds.com

Vedno sem mislila, da bom uspešna. Med odraščanjem sem dosegla vse, kar sem si naložila, in še več, zato sem si sčasoma postavila zelo visoke zahteve. Prvič sem strah občutila na pravni fakulteti, kar je seveda normalno: boriš se, da bi dvignil ocene, ker si prvi letnik prežural. A ta moj strah se je razlikoval po tem, da je postal stalen. Glede na uspeh se je določalo, v katerem podjetju boš dobil službo, kar je odločalo o tem, kakšna bo tvoja kariera. Torej so te izpiti lahko izstrelili v orbito uspešnosti ali pa te uničili. In ko si star 21, se ti to lahko zdi konec sveta.

Začela sem čutiti res močno zaskrbljenost, povezano z izpiti, ki se je nisem mogla več znebiti. Od nekdaj sem bila labilna, imela sem že napade hipohondrije, kadar sem čutila potrebo po skrivanju pred življenjem, prav faks pa me je porinil čez rob. Večni občutek nemoči in nemira, nisem se mogla osredotočiti, niti spati, živčna sem izgubljala nadzor. Začelo se je z mislijo (na izpit), ki je sprožila strah, ta pa se je večal kot snežna kepa, dokler ni prerasel v paniko. Nisem hiperventilirala, a v prsih sem čutila pritisk.

Ni bila ravno bolečina, a zdelo se je zelo težko, pretežko za moje srce.

Proti koncu letnika sem bila že tako živčna, da sem začela redno hoditi k zdravniku, kjer sem prosila, naj mi pregledajo vse mogoče. A moje telo je bilo povsem v redu, le svoj strah pred neuspehom sem projicirala nanj. Ko smo šli s prijatelji ven jest, sem začela čistiti jedilni pribor kot nora. Nisem več uporabljala javnih stranišč. In za nobeno ceno se ne bi dotaknila kljuke na vratih javnih prostorov. Stopnjevalo se je do prvega resnega napada. Zgodilo se je v izpitnem času drugega letnika na pravni fakulteti. Nisem dobila odgovorov na prošnje vseh podjetjih, kjer sem zaprosila za prakso. Vsi moji sošolci so govorili o tem, kako so dobili svoje mesto v firmi, kjer so si to najbolj želeli. V takšnem tekmovalnem vzdušju in s svojo pretirano ambicioznostjo sem padla v past: morala bi se truditi še bolj, jaz pa sem dosegla točko, ko nisem mogla ničesar več; anksioznost me je ohromila za dva tedna, ki sem ju preživela zaprta doma.

Naročila sem se pri psihoterapevtu, ki je v prvi minuti rekel: »Potrebujete prozac.« To je bilo leta 2000, ko so ga vsi jemali. Jaz pa ga nisem hotela. Želela sem mu reči, ali je mogoče, da stanje prediham ali s pogovorom rešiva moje težave. Želela sem, da me naučijo, kako naj sama premagam te občutke v glavi. Brez pomoči kemije!

Moj preboj se je končno zgodil, pri tem pa mi je pomagal nekdo, od kogar tega ne bi pričakovala: plavalni inštruktor. Ko sem bila otrok, sem v bazenu doživela manjšo nesrečo, ki je v meni vzbudila strah pred globoko vodo, zato sem se odločila, da se kot odrasla soočim s tem. Mislila sem si, da bi mi učenje pravilnih plavalnih tehnik lahko pomagalo. Bilo je med učno uro, ko me je inštruktor poskušal naučiti plavanja mrtvaka, in takrat mi je rekel: »Bojiš se prepustiti, bojiš se negotovosti, tega, da bi ti kaj vzelo tla pod nogami.« Skozi plavalne lekcije, ko me je učil obvladovati vodo, je moja anksioznost počasi izginjala – začela sem pridobivati nadzor nad svojimi občutki. »Moraš se naučiti zaupati sebi. Ne bodi tako prestrašena in ves čas v krču,« mi je še dopovedoval inštruktor. Skozi te besede sem začela dojemati, kaj se je dogajalo z mano, in čutiti, da bom zdaj v redu.

Življenje in kariera – oboje mi je vzbujalo občutek, kot da sem ves čas v globoki vodi. Ko sem se naučila, kako plavati, sem dojela, da mi ni treba potoniti. In nisem. Poročena sem z inštruktorjevim sinom in živim v Milanu, kjer se ukvarjam s svojim blogom alltheprettybirds.com ter pišem za revije. Januarja 2005 sem opustila pravo in se odločila za modno fotografijo, nad katero sem bila od nekdaj navdušena. Številni ljudje menijo, da sem uspešna. Toda jaz še vedno kdaj doživim napad anksioznosti – v moji naravi je, da me pretirano skrbi, še vedno imam občutljive trenutke, ko si mislim, joj, koliko več sledilcev imajo drugi blogerji ... Pa vendar zdaj znam delati s tem. Pritisk pridobivanja čim več sledilcev, všečkov, instant odobravanj na Instagramu in drugih družbenih omrežjih lahko pripomore k anksioznosti, a zdaj se zavedam, da to nima prav nič s tem, kdo si kot človek izven virtualnega (navideznega) sveta. Pravo pohvalo ali grajo dobiš samo od človeka, ki ti je blizu. In naučiti sem se morala, da ni nič narobe, če kdaj padem. Tudi če padem v globoko vodo. Vem, da bom splavala. Ne bojim se več prihodnosti. Pa čeprav je tako negotova, kot je.

Preberite še: Štirje znani Slovenci iskreno o tem, kako je posvojiti otroka

»Z anksioznostjo se borim že od pubertete«

Saša, 40, novinarka

Na faksu me je udarilo precej močno in pristala sem na prozacu. A ker sem bila obsedena z mislijo, da sem pod vplivom antidepresivov drug človek, in se mi ti sploh niso zdeli 'tabletke sreče', sem jih kmalu opustila. Mislila sem si, da potrebujem le nekaj več sončne svetlobe in gibanja, da se izvlečem. In res mi je v veliki meri uspevalo. Preselila sem se v Ljubljano, se zaljubila in poročila, moje življenje je bilo super. Kot ženska, ki vedno vidi kozarec napol prazen, pa sem vsake toliko čutila, da še nisem na konju. Ko sem zanosila, sem ob misli, da bom preostanek življenja odgovorna za otroka, postala nenormalno živčna. Dokler se nisem poročila, se nisem nikoli videla kot mamo, a on si je otroka neznansko želel ... »S skupnimi močmi bova zmogla,« je bil stavek, ki me je prepričal. Ko je imela hčerka pet mesecev, je naneslo tako, da sem – če sva z možem želela redno odplačevati hipotekarno posojilo – morala vsaj za polovični čas nazaj v službo. Bilo je grozno! Svoj novinarski poklic – sem urednica aktualnih novic na spletni strani – sem prej oboževala, zdaj sem ga začela sovražiti.

Počutila sem se krivo, da sem hčer tako majhno puščala v rokah varuške. Tudi dojiti sem morala prenehati z danes na jutri, kar je v meni vzbudilo še večjo žalost in slabo vest. Sredi delovnega dne sem šla na stranišče in jokala, jokala sem veliko. Tolažila sem se, da vse čutim potencirano, ker sem neprespana; ko bo hči začela več spati, se bom počutila drugače, ne bom več kot odprta rana, sem si dopovedovala, kar me je nekaj časa res držalo nad gladino.

Potem pa sem nenapovedano doživela živčni zlom. Pozno popoldan, potem ko so v službi spljuvali vse moje prispevke, češ da se samo ponavljam, sem si pripravljala prvi obrok ta dan in – razbila krožnik. V momentu sem se sesula, se zgrudila na tla v položaj zarodka in neutolažljivo jokala.

Niti črepinj nisem pospravila za sabo, Mija pa je jokala nekaj metrov stran v svoji posteljici. Ljubim svojega otroka, a hkrati sem tisti trenutek želela pobegniti iz svojega življenja in se pretvarjati, da se ni nikoli zgodilo. Bila sem anksiozna, niti za sekundo mi zaskrbljenost in misli, da ne zmorem, niso dale miru, srce je ves čas pospešeno bilo.

Mož me je prisilil, da sem obiskala zdravnika, a ko sem sedela tam pred njim, nisem mogla izreči, da potrebujem pomoč, ne da bi planila v jok. Predpisal mi je helex, ki pomaga popraviti kemično neravnovesje v možganih, in skoraj čez noč so se stvari spremenile. Bilo me je strah, da zaradi zdravila ne bi bila več ista jaz, da bi nehala čutiti in bi le otopelo živela življenje, a to se ni zgodilo. Pravzaprav sem se končno spet počutila normalno.

Ko sem zanosila z drugim otrokom, sem prenehala jemati zdravila in – anksioznost se je vrnila. Ves čas sem imela občutek, da se bo z njim zgodilo nekaj slabega, da se bo na primer rodil s popkovino, ovito okoli vratu. In ko se je končno rodil (in vse je bilo v redu), sem svoje težave s počutjem – tesnobo, nihanje razpoloženja, občutek dušenja, strah pred novim dnem – spet povezovala z nenaspanostjo. Ponoči, ko sem se zbudila, da bi dojila, sem bila paralizirana od strahu. Ni mi bilo jasno, od kod in zakaj – sin je bil zdrav, hči je bila zdrava, vse je bilo v redu.

Kadar je moral mož na službeno pot, sem se že videla kot vdovo, ker je strmoglavilo letalo. In kadar smo se vozili z avtom, sem nas videla zagozdene pod tovornjakom. Moje življenje je zaradi večnega strahu pred neznanim nečem počasi razpadalo. No, vsekakor nisem v njem uživala niti pet minut na dan, vse je bilo ena sama agonija.

Izčrpana od večnih bojev s samo sabo, s svojimi paranojami in fobijami, sem spet pristala na tabletah in moja duša se je vrnila v moje telo. Vse je bilo spet na svojem mestu, čutila sem nekaj v tem smislu: Okej, stvari niso lahke, ampak saj zmorem. Zame so bile tablete, kot bi našla samo sebe.

Poznam ženske s podobnimi težavami, ki bi jim tablete verjetno prav tako pomagale, vendar o njih nočejo niti slišati. Tega jim vsekakor ne zamerim, sploh če jim znese živeti brez njih, če si znajo pomagati same (ali kaj drugega, kot je hoja navkreber vsak dan, da se sprošča dopamin). Strinjam se, da so antidepresivi tista zadnja bilka, ko nič drugega ne zaleže, pa vendar rada priznam, da meni pomagajo, da sem z njimi 'boljši človek'.

Le tako lahko skrbim za svoja otroka, ne da bi zraven doživljala živčne zlome, kar je zanju vsekakor nevarno ali najmanj nezdravo. In o tem želim govoriti odkrito – ne gre mi drugače, vsaj trenutno ne, jemljem jih, in to ni nič sramotnega. Uravnovešena sem, ne zbudim se vsak dan z željo, da bi umrla. Končno spet delujem kot človeško bitje, ne zombi, celo zabavna sem. Živim torej z anksioznostjo, morala sem to sprejeti. Seveda upam, da bo kdaj drugače, da bo edina tableta, ki jo bom vzela za glavo, aspirin, a ta hip sprejemam situacijo takšno, kot je.

»Štiri moje prijateljice doživljajo panične napade«

Kristina, 32, vodja telekomunikacij

Svoj prvi panični napad sem doživela leta 2007. Takrat sem živela hektično življenje – študirala sem nemški jezik, zraven delala v agenciji, ki je za nemško govoreče prirejala seminarje ... Odmora si nisem privoščila. Učenje za izpite, ukvarjanje s projektom, učenje za izpite, organizacija seminarja ... in tako v nedogled 365 dni na leto. Nekega večera sem si celo vzela prosto za praznovanje prijateljičinega rojstnega dne, ko se mi je v pubu, kjer smo se zabavale, začelo vrteti, bila sem na tem, da omedlim. Napadla me je panika in prijateljice so me odpeljale na urgenco. Hiperventilirala sem in nisem bila čisto pri sebi. Zdravniki so naredili vse mogoče teste, vendar niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe. Preverili so me tudi nevrološko, nato pa zaključili, da je po vsej verjetnosti psiha. Dejali so, da ne morejo nič in naj grem k svojemu zdravniku. Ubogala sem, osebni zdravnik pa me je napotil h psihiatru, kamor nisem hotela, kar je ironično glede na to, da sem pred nemščino nekaj let študirala psihologijo. Saj nisem zares bolna, sem si mislila, ja, bila sem v zanikanju. Potem pa se je nadaljevalo. Vsakič ko sem poskušala iti ven, sem doživljala podobne simptome. To je trajalo skoraj mesec dni, do točke, ko nisem hodila nikamor več razen na delovno mesto. Vse več in več časa sem preživljala doma.

Na lastno pest sem poskusila osnovno kognitivno vedenjsko terapijo, o kateri sem se učila na faksu. Začela sem podoživljati izkušnje in občutke, ki sem jih doživljala zunaj, in jih racionalizirati, zraven sem si dopovedovala, da ni nič od tega smrtno nevarno. Moje telo je prestajalo čustveni stres, nič pa se ni zares premaknilo. Zato sem se začela gnati na mesta, ki so mi vzbujala neprijetne občutke.

Želela sem si zmage nad samo sabo, nisem hotela zdrsniti v stanje večnega izogibanja. Morala bi še do psihiatra, a to je bilo zame takrat prevelik tabu. Ker sem to študirala, bi se mi zdelo še bolj dejanje šibkosti. Vem, neumno do amena.

Moja samoterapija je sicer delovala in kmalu sem celo zamenjala službo. Delati sem začela v večji telekomunikacijski agenciji in moje življenje se je fokusiralo na kariero. Tu pa so se pravi problemi šele začeli. Sprva je sicer kazalo dobro. Ukvarjala sem se s projekti in poskušala biti v koraku z najnovejšimi digitalnimi napredki. Dan mi je bil še višji položaj, vodenje skupine menedžerjev, in hkrati sem uvajala kandidate za svoje staro mesto. Še nikoli prej nisem bil šefinja tako velike ekipe. Delala sem v pisarni od 9. ure zjutraj do 8. ure zvečer in nato še doma do 11. Neizogibno je bilo, da sem se nekega dne zrušila. Tokrat ni šlo za napad panike, ampak za popolno izžetost. Moji simptomi so bili šolski primer: preveč kisline v želodcu, nepojasnjene bolečine v rokah, kožni ekcem. In dosegla sem stanje konstantne čustvene napetosti – nikakor se nisem mogla več umiriti. Kmalu pa tudi ne več vstati iz postelje. Pregorela sem.

Taka svojega duševnega dogajanja nisem imela več pod nadzorom, jokala sem za vsako figo. Ko sem v službi dobila nov projekt, sem začela hlipati ... Ni šlo več, zato sem za tri tedne vzela bolniško. A osebni zdravnik me je kmalu spodbudil, naj se vrnem na delo, češ da mi bo psihično koristilo, kar je bila, če pogledam nazaj, najslabša odločitev, kar sem jih kdaj sprejela.

Izkazalo se je, da so v moji ekipi tudi drugi z diagnozo anksioznosti. Pet, če smo natančni. Ko sem bila na bolniškem dopustu, so bili še trije drugi na bolniškem dopustu. In že pred tem sta bili dve ženski na bolniški. Očitno živimo v času duševnih motenj oziroma tako, da se anksioznost množično sproža – tudi če oseba ni nagnjena k temu, je v naših življenjih toliko sprožilcev, da doleti še take. Vse se tako hitro spreminja, sploh v moji panogi, da bi morala biti nadčlovek, če bi želela vestno slediti napredku. Kar seveda nisem. Po tej napaki – vrnitvi na fronto in posledičnemu neznosnemu tiščanju v prsih – sem šla končno k terapevtu, ki mi je kakopak svetoval antidepresive. A trmasta kot sem, sem spet želela najti druge načine samoobvladovanja, zato sem začela spoznavati in uporabljati zavestno osredotočenost kot dodatek k terapiji. Če bo nujno, bom vzela tableto. A upam, da do tega ne bo prišlo. Vaje zavestne osredotočenosti (angl. mindfulness exercises) v kombinaciji s terapijo mi dejansko pomagajo. Rada uporabljam tudi aplikacijo, ki uči, kako meditirati in upravljati negativne misli.

Prav tako sem se začela s svojimi prijatelji bolj odkrito pogovarjati o svojih bojih z anksioznostjo in odkrila sem, da so štiri od desetih prijateljic že imele podobne izkušnje. Anksioznost je bolj pogosta, kot si mislimo ta trenutek.

Pripravila Nina Pretnar za revijo Elle