"Zaljubljena sem v 14 let starejšega profesorja in ne morem si več pomagati ..." (klic na pomoč Slovenke)

Dolgo sem se obotavljala, ali naj svoj problem sploh razkrijem tukaj, ampak v končni fazi mi ne preostane nič drugega, kot da to neprijetno dolžnost že enkrat preložim na čigava ramena in se izpovem. Mislim, da nisem edina s to težavo, zato bo v moji zgodbi mogoče še kdo prepoznal sebe in podobne okoliščine, čeprav imam vedno znova občutek, da sem na milem svetu sama in da se drugim prav gotovo ne dogajajo takšne stvari kot meni.

Torej, pri svojih rosnih petnajstih letih sem se brez konca in kraja zagledala v svojega profesorja, ki me poučuje.

Nekdo, ki je glede takšnih življenjskih "sunkov" realen in razumen, bi rekel: "Ja in? Saj se vsi zaljubljamo. Dandanes več ni problem niti to, če si istospolno usmerjen, kaj šele, če si zaljubljen v svojega profesorja, ki je ravno tako človek kot vsi drugi." In takšen mislec, ki je brez predsodkov, bi po mojem tudi imel prav. Nenazadnje to res ni big deal, problem pa tiči nekje drugje.

Ne samo, da njega lahko suspendirajo v šoli – v primeru, da bi z učenko imel ljubezensko ali nemara celo spolno razmerje, tudi s splošnega vidika je nemoralno. Dejstvo, da je med nama starostna razlika štirinajst let, še nikogar ne bi tako zelo motilo kot to, da me poučuje.

Problem pa je tudi v tem, da jaz še nisem polnoletna. Če bi izpolnjevala vsaj slednji pogoj, potem je možnosti več. Strlo pa me je tudi spoznanje, da ima dekle. Nisem sicer prepričana, da je to še vedno tisto dekle, ki je prej veljalo za njegovo dolgoletno punco, ampak že to, da je njegovo srce dokončno oddano in da pri svojih letih gotovo ne bo spreminjal mnenja in odločitev ... zame pomeni stres.

Res je, da sem zdaj v tem obdobju, ko niham med različnimi osebnostmi in še nimam točno izdelane vizije, kdo [bom] in kaj bom počela v bližnji prihodnosti, ampak veliko ljudi, ki me obdaja, mi je reklo, da sem za svoja leta preresna.

Ne vem, ali so s tem merili tudi k zrelostni stopnji in odgovornemu vedenju, ampak vsekakor me je k temu prisililo življenje. Ampak to je že druga zgodba ...

Ugotovila sem namreč (sicer sorazmerno zgodaj, ampak to je zanemarljiv podatek), da si niti ne predstavljam, da bi svoj čas izkoristila pametneje – denimo, da bi se zunaj potepala s prijatelji, ki jih milo rečeno ni na pretek, zahajala na bučne zabave, ki se končajo z bolj ali manj grenkim priokusom, ali se sestajala s fantom svojih let.

Slednje se mi zdi nemogoče, ker si ne predstavljam, da bi me nek sovrstnik lahko v celoti razumel tako kot nekdo, ki gre že proti tridesetim letom. Vem, da človeka ne smemo soditi zgolj po zunanjosti, še manj po nekajkratnem pogovoru, ampak jaz si hitro ustvarim vtis in sliko o nekom, zato me kasneje bolj težko prepriča v nasprotno, če mi hoče dokazati, da ni to, za kar sem ga imela.

Fantje mojih let so povsem brez pameti, norijo, ker se kot vsi mladi pač morajo zabavati, dokler jim čas to še dopušča, so neresni, kar se tiče zvez s puncami in sploh ne razmišljajo o resnih zadevah, ampak se jim v velikem loku izogibajo.

To se mi ne zdi prav. Ravno zato ne morem imeti ob sebi nekoga, kateremu bom služila bodisi kot privesek, da se bo on počutil v družbi bolj ljubljenega in zanimivega, bodisi nekoga, ki misli samo, kdaj si bo lahko od punce "izprosil" kaj več.

Tega res ne bi dopustila, ker se ne nameravam spuščati na tako nizek nivo. Če partnerja nista na enaki valovni dolžini, je bolje, da se sploh več ne gradi na odnosu, ampak da se še pravočasno umakneš s prizorišča (s pojasnilom). Niti me fantje, ki so stari toliko ali pa mogoče nekaj let več, ne privlačijo, ker se mi zdijo nezreli za poglobitev v odnos. Vem, da ne smem posploševati, ampak v večini primerov je zagotovo tako.

Zato me pritegne samo še tista nepojasnjena energija profesorja, ki za svoja leta izgleda še tako mladostno in brezskrbno, da se včasih vprašam, zakaj sem mogla na svet privekati tako pozno.

Starostna razlika torej ni tako zastrašujoča, bolj me bega to, da ima punco. Vse ostalo se namreč lahko uredi, če je le dovolj vztrajnosti. Lahko se prepišem na drugo šolo, da več ne bom sedela v klopeh pri njegovem predmetu. Povem lahko tudi to, da smo znanci že iz let, ko še nisem bila dijakinja njegove šole, kjer poučuje.

Ko se pogovarjam z njim, mi po hrbtu zagomazi tisoč mravljincev. Tega si pač ne znam strokovno razložiti. Preprosto je na njem nekaj, kar me vedno znova prebudi, da začnem gledati na svet bolj s pozitivnega zornega kota. Včasih se zalotim, da sredi povsem druge teme z mislimi zaidem k njemu in ga kujem v oblake ter si poskušam zamisliti svoje življenje, ki gre po poti sreče z roko v roki vzporedno z njegovim.

Zavladal je vsem mojim sanjam in zavedam se, da se preveč prepuščam iluziji, ki se ne bo nikoli sprevrnila v resnično življenje.

Preveč si ne upam ustvarjati najine skupne skice, kaj šele mojstrovine na slikarskem platnu, le težko je živeti življenje nekoga drugega. Težko je slediti pouku, kjer moram poslušati njegov žametni glas in preslišati, ko se na hodniku po telefonu zadovoljno pogovarja s svojo življenjsko sopotnico.

Težko je živeti, če ti ne preostane drugega, kot da le nemočno opazuješ srečne ljudi, kakor da bi bil vklenjen v izložbi velecenjenega butika in skozi vitrino spremljaš življenje nekoga, ki je srečen z nekom drugim. Ne upam si domišljati, da me včasih res obravnava kot nekoga, ki ga pozna že dlje časa kot ostale dijake, ki jih poučuje, ampak povsem zanikati pa ne morem.

Njegov odsev vidim vsepovsod. In tukaj se vprašam: je z mano kaj narobe? Je bila napaka storjena tam, kjer bi že davno morala izklopiti tipko za sanjarjenje in se spustiti iz nevarnih višav na realna tla, kjer bi trdno, pa vendar življenjsko pristala?

Je z mojim odnosom in navezanostjo, ki se iz dneva v dan veča, kaj hudo narobe ali mislite, da je to običajen pojav pri nekom, ki ne najde dovolj topline in zavetja drugje? Rekli boste, pa saj to je samo še ena nedolžna ljubezen, ki ne more prerasti v nič večjega. Minilo bo tako kot vse drugo. Mogoče pa vas bo še manj potolažilo, ko vam bom razodela, da sem v njega zagledana že približno leto in pol. Bo pomagalo?

Potem boste morda sprevideli, da vse le ni tako omejeno na neko burno fazo, skozi katero se moram kmalu prebiti. Ni lahko ... Poskušajte se postaviti v mojo vlogo. Pet dni v tednu gledam njegove mandljevo rjave oči, v katerih vidim sebe.

In dva dni se vsako jutro zbudim prepotena od nočnih mor, prva stvar, na katero pomislim, pa je (uganete ali ne) On. Včasih tudi zaspati ne morem tako kot je treba.

Nespečnost me daje tudi takrat, ko je v mestu že vse več ali manj ovito v temo in zazibano v lahen spanec ter sladke sanje, jaz pa si belim glavo, kaj naj storim, da bo oko vrgel name ... da bom pritegnila njegovo pozornost. Vem samo, da ima rad vestne učence, ki se trudijo glede ocen. Saj to odsevam tudi jaz. Kaj mi še preostane?

Zavedam se posledic v primeru kršitve, brez skrbi, slišala pa sem že tudi za rek, da je prepovedan sadež najslajši. Ne enega ne drugega ne bom izvedla v praksi, ker nimam dovolj poguma. V štirinajstih letih, koliko zeva prepad v letih med nama, se v vsakršni glavi menja in predvaja sto različnih filmov. To, kar sem si še včeraj zadala, da bom storila, si lahko že jutri premislim – kako si ne bi zatorej čez deset, enajst let ...

Človek se res prerodi stokrat, preden doseže starost npr. 28 let in je še vedno mlad, pred njim pa je še vse življenje. Ampak s skupnimi močmi se da tudi najbolj nemogoče, se vam ne zdi?

Jaz pravim: Where is a will, there is a way. Izvedela sem, da kljub njegovim poznim letom (29) – saj ni nič zamujeno, še vedno ne misli resno s svojo punco oz. da sta se že večkrat razšla, pa se zopet našla.

[Boste rekli], da je vse to bolestno? Pomagajte mi, če boste ob skupku teh besed z moje strani seveda našli odgovor, ker se počutim, kot bi me povozil vlak ... in s takšnim občutkom vstopam v vsak nov dan ... Naporno, a ni?

Kaj bi pa obupanemu dekletu svetovala ti?

Zapis je bil objavljen na med.over.net

Preberi še: "Sem zaročena, a obenem zapletena v intenzivno spogledovanje s sodelavcem"

Priporočamo tudi: "Imam super fanta, a mislim na drugega ... Naredila sem tudi splav"

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi