"Imam super fanta, a mislim na drugega ... Naredila sem tudi splav"

"Pozdravljeni. S fantom sva skupaj manj kot 4 leta, od tega skoraj polovico živiva skupaj. Skupaj sva se vselila že zaradi tega, ker ga moja starša nista sprejela.

Kljub temu, da mu delo ni tuje, da je spoštoval vse člane moje družine, pomagal, mi vedno kazal ljubezen in imel dobro službo, ... nista mogla mimo tega, da je enostavno za nas revna cerkvena miš.

Pišem pa vam ne zaradi družinske težave, vendar zaradi druge ali celo dveh, ki sta mogoče povezani (splav, želja po drugem), zato vam bom napisala dogajanja v vrstnem redu.

Fant z mano ravna kot s kraljico, tudi po tolikem času me še sedaj zjutraj težko izpusti iz objema, v njegovem objemu najdem varnost, v njegovih očeh zaupanje, ne dvomim o njegovi zvestobi, skratka ljubezen o kateri vse ženske sanjamo.

In tu nastane problem, ker ženske nikoli nismo zadovoljne. Ljubezen je, vendar želja je odšla, in to od takrat, ko sem srečala nekega dečka.

Na daleč mi je deloval kot kakšen ženskar in kljub temu, da mi je padal v oči, ga nisem mogla prebavljat, dokler nisva med sabo spregovorila.

Bil je nasprotje tega, kar sem pričakovala. Nato me je kontaktiral in me želel povabiti na pijačo, vendar sem iskala izgovore ... Vedela sem, da če se ga bom izogibala, bo vse v redu in bom živela dalje v svoji sanjski zvezi.

Potrebovala sem kar nekaj časa, da nisem pomislila nanj. Čudno se sliši, vendar sem kot kaka najstnica imela v mislih nekakšno željo, da ga spoznam. Po moje me njegova skrivnostnost privlači. Od takrat sva se še nekajkrat naključno srečala in malo spregovorila.

Z mojim sem tudi čez čas zanosila, vendar sem tudi splavila (imam željo po karieri, moj pa željo po družini). Spremenila sem se, včasih sva z dragim imela spolne odnose min. 3x na dan, od takrat dalje pa imava spolne odnose 3x na teden, vendar zaradi mene.

V spolnih odnosih tudi ne uživam več, kljub temu, da se dragi trudi in želi, da oba uživava. Odnos je drugače isti, kot je bil, sva vesela, ljubiva se, razumeva se, zaupava si, vendar včasih pride do nesoglasij na temo seksa in najine želje o karieri in družini.

Malo po tem obdobju se je tudi zgodilo, da je moj ostal brez službe, vendar ne za dolgo. In tukaj nastane en problem pri njem, ki ga jaz ne prebavljam. Ne zna z denarjem. Vlagava v skupno stanovanje, vendar kljub temu, da je zaslužil vsaj 2-3x več od mene, nikoli ni nič prihranil in sem mu sama posodila.

Ugotovila sem tudi, da še nikoli ni naredil izračuna, koliko denarja od plače mu ostane po tem, ko plača račune. Odkar sva skupaj se je to zgodilo 2-3x, kar pa me je kar odbilo od njega, ker če bi delal, kot je treba, ne bi prišlo do tega. Sprva se mi je zdelo ok, pomagava si med seboj itd., ko pa se to tolikokrat zgodi kljub dobrim pogojem, pa se zamisliš.

Sedaj pa sem se ponovno naključno srečala z tistim dečkom in sva se malo pogovarjala. In ga ponovno imam v mislih, še ko sem v objemu dragega, včasih pomislim kako bi bilo v objemu "njega".

Ne vem, zakaj me tako vleče k njemu, vem, da imam odličnega fanta, ki se trudi zame, me ljubi ... Je pa res, da ima tisti fant nekaj, česar moj nima. Željo po karieri, željo po aktivnostih (pohodi, izleti ... ) in denarno je dobro organiziran.

Mojemu sem že večkrat povedala, da si želim, da bi bila bolj aktivna ... Vendar ima same izgovore. Sedaj se vam verjetno porodi misel, da sem mahnjena na denar, vendar nisem, vsaj ne na tuj denar. Sem mali deloholik, obožujem službo in imeti svoj denar, ni mi pa všeč, da nekdo, ki bi zmogel, ne zmore.

Mogoče iščem v njem to, česar moj nima, čeprav vem, da ni nihče popoln, tudi jaz nisem angel. Tistega dečka se poskušam izogibati, vendar iz misli si ga ne izbijem že več kot leto, ampak se trudim ... Kaj naj naredim?

Dragega ljubim neskončno, imava neverjetno ljubezensko zgodbo, sva dober team, ne prepirava se, pogovarjava se, uživava skupaj ... včasih zaškripa, vendar kdaj imam v mislih, da če se nekaj ne spremeni, ne bova srečna, ker bo monotono, že sedaj mi je pre-monotono.

Jaz bom vedno želela neke aktivnosti, kariero, ... Njemu pa bo dovolj, da bo ob otrocih doma. Tukaj se tudi vidi starostna razlika, sem v zgodnjih 20 letih, dragi pa gre proti 30. Sam mi je tudi že omenil večkrat, da ve, da ga ljubim z celim srcem, vendar vidi, da nimam želje po njem.

Zavedam se tudi, da če bi bila samska (sem proti varanju), je velika verjetnost, da s tistim fantom ne bi imela nič ali pa bi bila samo avantura in bi izgubila najboljšega fanta, vendar kljub temu, da se zavedam tega, ga ne morem izbiti iz glave.

Ne vem, kaj se z mano dogaja, zato se na vas obračam, imate izkušnje in izobrazbo za to in vem, da mi boste dali dobri nasvet ali pa mi pojasnili, kaj se z mano dogaja."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni, draga bralka! Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Ob branju vašega zgodbe mi ostaja ena velika zmeda, teža, odpor in jeza. Verjamem, da vas vleče na dva različna konca in ne veste več, katera pot je najbolj pravilna in najbolj vaša. Ne glede na to, kaj se vam sedaj dogaja, si zaslužite, da ste v odnosu celi, prisotni z vsem srcem in telesom.

Ne vem, koliko vam bo napisano sploh pomagalo, ker ste na koncu vendarle vi tisti, ki boste morali potegniti določene odločitve. Te so le vaše in nihče ne more zares vedeti, kako se počutite, o čem vse razmišljate, kam vleče vaše telo in kje najlažje najdete svoj mir.

Z napisanim vam lahko le površinsko predam to, kar mi ob branju vaše zgodbe ostaja, in le upam, da boste našli kaj zase.

Verjetno ste šli čez težko obdobje, ko vaša starša fanta nista sprejela in ste se morali zato odseliti. Moralo vas je zelo boleti, ko niste dobili osnovnega občutka, da vas in vašo zvezo starši spoštujejo in sprejemajo.

Verjetno ste bili žalostni, potrti, osramočeni, prestrašeni, lahko tudi jezni.

Ob vsem tem se mi zastavlja ker nekaj vprašanj. Koliko je vaša selitev predstavljala upor proti staršem, proti njihovim visokim zahtevam, ki jih verjetno ni bil deležen samo vaš fant, ampak tudi vi skozi življenje? Od česa ste se takrat poslovili, od kod ste odšli in na kakšen način? Kaj bi za vas pomenilo, če bi ta odnos s fantom končali? Bi od staršev poslušali, da so vam oni že davno rekli, da se bo tako končalo?

Če je ta zveza in selitev na nek način služila tudi kot upor proti staršem, odhod od doma pa je bil narejen hitro, jezno in je povzročil zamere na vseh straneh, ste mogoče povsem nezavedno začutili tudi, da morate staršem »dokazati« da je bila vaša odločitev pravilna, da niste naredili »napake« in da je to odnos, ki bo trajal.

Lahko ste se povsem nevede zatekli k idealizaciji vajine zveze, da bi prepričali starše, sedaj pa tudi sebe, da živite skorajda v pravljici. Tu vas je najprej potrebno razbremeniti pritiska in težnji po tem, da bi bilo vse popolno.

Težko mora biti vama obema, ko vesta, da fant kljub vsem lepih lastnostim ne doseže finančnih standardov, ki jih imata starša in je nesprejet zaradi tako površinske stvari, kot je denar.

Škoda, da ne moreta sprejeti in pozitivno ovrednotiti njegove delavnosti, skrbnosti in ljubezni do vas. Vprašanje je, zakaj sta zavzela tako držo do njega. To je vsekakor njun problem, vendar vaša bolečina.

Glede sledečega se lahko jezite name, vendar je občutek tak, kot da ste starševsko držo glede denarja počasi prevzeli tudi sami. Ne glede na to, kako problem zapakirate (da fant ne zna z denarjem, da še nikoli ni naredil izračuna, da bi moral to znati, pa ne zmore itd.), je v jedru še vedno problem denar.

Na podlagi slednjega fanta počasi ne sprejemate več, tako, kot so to nekoč naredili vaši starši. Nenazadnje še sami uporabljate množino, ko pravite, da je za«vas še vedno revna cerkvena miš«.

Koliko jeze, odpora, ponižanja, sramu in gnusa se skriva v ozadju, veste le vi in vaša družina. Ne verjamem, da se je tak odnos do ljudi, ki imajo bolj malo, izoblikoval čez noč; po vsej verjetnosti se vleče čez generacije nazaj.

Mogoče vas ravno fantovo ravnanje z denarjem vabi k temu, da tak odnos presežete in hkrati potrpežljivo fanta potegnete za seboj k bolj učinkovitemu ravnanju.

Za enkrat pa vam denar služi kot strelovod za težka čutenja, ki pa izvirajo od nekje drugje. Dobro je, da prepoznavate, da so vaše težave povezane z mislimi na drugega fanta in s splavom. Kje vidite to povezavo?

Kako so te tri stvari med seboj povezane: odpor do fanta, sanjarjenje o drugem in splav?

Mogoče rdeča nit ni tako očitna, vendar jo vaše telo pozna in le vi zares čutite, katere rane so se vam odprle (splav), katera težka čutenja so se izrazila na nekem sorodnem področju (odnos do fanta) in nato dobila zadovoljitev povsem nekje drugje (sanjarjenje).

Žal mi je, da ste morali iti čez izkušnjo splava. Ne glede na to, ali je splav povzročen umetno ali se zgodi naravno, rani žensko dušo. Verjetno vas je novica o nosečnosti šokirala, prestrašila in razžalostila.

Če ne prej, je takrat teža odraslega življenja silovito padla na vaša ramena, vi pa ste bili še zelo mladi in ste mogoče imeli občutek, da bi vaše življenje skupaj z otrokom šlo v smer, ki si jo zase ne želite. Lahko ste takrat doživljali izrazite pritiske, se počutili osamljeno, izgubljeno, odgovorno in krivo.

Le ugibam lahko, kako ranjeno ste se morali počutiti šele med operacijskim posegom in po njem. Verjetno ste se počutili globoko ponižano in razvrednoteno. Lahko ste vse skupaj prenesli tudi presenetljivo mirno in brezčutno (kar ne pomeni, da čutenj tam ni bilo, le odklopili ste se od njih), lahko pa je bila ta izkušnja za vas travmatična in vas je zaznamovala globlje, kot ste si mislili.

Po vašem pisanju sklepam, da je to izkušnja, ki vas še vedno močno boli. Kdaj pa kdaj sicer še pride na plano, vendar bi jo radi pozabili ali vsaj čim manj o njej razmišljali, tudi pisati o njej ne morete oz. ne želite.

Čutim, da je s splavom povezano veliko teže, krivde in odpora. Le ugibam lahko, kako ste preživeli vse to, kako osamljeno ste se morali počutiti, kaj je poseg v vaše telo pomenil, kako ste se od te otroške dušice poslovili (če sploh), kako ste izžalovali izgubo, kako okrevali po splavu in kako se vaše telo počuti danes ob misli na to, kar se vam je zgodilo.

Na tem mestu bi vam želela pomagati še bolj, vendar vam zaradi pomanjkanja informacij lahko le položim na srce, da si poiščite strokovno pomoč, če imate občutek, da je bila izkušnja splava za vas nekaj travmatičnega. Ne zaslužite si, da ostanete sami v tem.

Verjetno na nek način splav in sanjarjenje o drugem fantu tudi časovno sovpadata, kar kaže na neke nepredelane čustvene vsebine, nezadovoljene potrebe, ki so dobile izraz v sanjarjenju oz. želji po drugem fantu.

Povsem naravno je, da se je po splavu vajin odnos s fantom spremenil (ne nujno na boljše, slabše, le spremenil in te spremembe niso vezane le na spolnost). Naivno bi bilo pričakovati, da bo po tej izkušnji vse tako, kot je bilo.

Občutek pa je, da vi pogrešate prav to; neko mladostno, brezskrbno stanje, spontanost in razposajenost, ki vam je bila lahko z izkušnjo splava ne nek način odvzeta in vam jo sedaj sanjarjenje vrača nazaj.

Sedaj v mislih begate od enega fanta k drugemu, ker je naporno in slabi vaš občutek, da tej vezi in fantu pripadate z vsem, kar ste. Taka zmedenost v glavi in v srcu le še poveča vašo neodločenost, lahko tudi postajate vedno bolj občutljivi za vse napake, ki jih fant naredi. Na koncu se vam slednje lahko zdijo že tako velike in neprehodne, da izgubljate željo, da bi še ostali z njim.

Vprašanje, ali zaradi tega dolgotrajnega, skritega hrepenenja po drugem fantu doživljate kaj krivde. Kadar ljudje naredimo nekaj, za kar globoko v sebi vemo, da ni bilo pravilno ali pošteno do drugih, čutimo krivdo. Kadar pa določenega, težkega čutenja ne zaznavamo, ga lahko povsem nezavedno prenesemo na koga drugega.

Tako lahko pričnete vedno bolj kriviti fanta (torej iskati napake) in preko njih opravičevati svoje vedenje in čustvovanje. Fant lahko ta prenos krivde zaznava tako, da se sprašuje, kaj vse je naredil narobe, da se vi od njega oddaljujete. Čuti strah in pritisk, da to popravi, ker vas lahko drugače izgubi.

Krivda nas, če je doživeta v neki zdravi obliki, obrne navzven in v to, da popravimo škodo in se zanjo opravičimo. Vi se ne potrebujete opravičevati za to, kar doživljate, ker je resnično in pravilno. Želim pa vam, da zavzamete neko iskreno držo do sebe in fanta, ker bi bilo do oba krivično, če bi čutili, da ta veza ni več za vas, pa bi v njej še naprej vztrajali.

Torej ni toliko vprašanje, kaj narediti, da ne boste toliko sanjarili o drugem fantu, ampak bo potrebno zbrati pogum in najprej pogledati, kaj za vas izkušnja splava pomeni in katere potrebe so takrat ostale nezadovoljene.

Nadalje se bo potrebno iskreno vprašati, ali vi še želite biti v tej zvezi. Če na to odgovorite pritrdilno, potem bo potrebno kar nekaj dela na vajinem odnosu, da se zacelijo vse rane in da se pričnete nazaj fantu odpirati.

Če pa se želite posloviti in pot nadaljevati sami, potem bo potrebno razumeti, da s tem odnosom niste naredili nobene napake. Veliko lepega ste dobili od fanta, se veliko naučili o sebi in tako obogatili svoje življenje. Na koncu pa ste vendarle naredili korak v drugo, bolj svojo smer.

Draga bralka. Ne glede na vse, ste vi tisti, ki se odločate, kako živite svoje življenje in s kom. Vse, kar sedaj doživljate, je resnično in pravilno. Vaše telo vse čuti, le zaupajte si. Ko boste slišali sebe, bo vse drugo padlo nazaj na svoje mesto. Kot rečeno, si zaslužite, da ste v odnosu celi, prisotni z dušo in telesom. Veliko poguma vam želim! Še veliko lepega vas čaka, draga bralka. Pa srečno in vse dobro na vaši poti, vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje pošlji na alenka.lanz@toplina.net, z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali.

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

Preberi še: "Moti me. Fant, s katerim živiva skupaj, vsak dan hodi domov k staršem!"

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ