"Za tem, da se nisem mogla spomniti najine zaroke, se je skrivalo nekaj veliko resnejšega."

Zanimivo je, kako se nekaterih stvari spomniš. Nekaterih pa ne. Ampak na splošno se pomembnih dni in dogodkov vedno spomnimo. Čustvenih mejnikov, ki določajo pot naših življenj.

Nedolgo nazaj mi je nekdo pripovedoval o obletnici zaroke.

"Huh," sem si mislila ... Ne spomnim se dneva, ko sem se zaročila. Sploh se ga ne spomnim. Ne le določenega datuma. Ne spomnim se niti meseca. Mislim, da je bilo jeseni. Ampak, ponovno, nisem prepričana, morda pa je bilo poletje.

Prihajam iz družine, ki opazuje vse in vsakogar. Smo pretirano skrbni, pozorni, sentimentalni norci.

Praznovali bomo karkoli, le daj nam razlog. Ali pa tudi ne. Kartice si pošiljamo kar tako. Darila si podarjamo kar tako. Drug drugemu kupujemo hrano, za katero vemo, da je dotični osebi všeč. Ja, uganili ste, kar tako.

Mojega brata in njegovo ženo lahko zalotite celo med praznovanjem dneva gozdnih svizcev. To je naša družinska šala, ki izhaja iz potrebe, da se zberemo ob kakršnikoli priložnosti.

Zato mi je še toliko težje, ker se ne spomnim tega tako pomembnega dogodka. Mislim, saj ni nič strašnega, ker se ne spomnim dejanskega dne. Ampak meseca?! Dajte, no! Sem oseba, ki globoko razmišlja, piše in premišljuje o vsem. Če združite to s tem, iz kakšne družine prihajam, je to pomanjkanje spomina še bolj zaskrbljujoče.

Se spomnim večera? Ja! Huh! Bila sva v restavraciji, ki zdaj več ne obratuje. Moj takratni fant je natakarju naročil, da prstan da v kozarec šampanjca. Pokleknil je, jaz sem privolila, nato pa sva se peljala k moji mami, da ji poveva veselo novico.

Tukaj je namig, zakaj se ne bi smela poročiti.

Ne le zato, ker se ne spomnim, kdaj sem se zaročila. Ampak zato, ker sem zdaj dokončno prepričana, da vem, zakaj nimam točnega spomina na dogodek: V resnici se nisem želela poročiti.

Moj takratni fant mi je dal ultimat. Ali se zaročiva ali pa se razideva. Tisti čas so ravno minila tri leta od zaključka mojega študija. Spoznala sva se pri mojih devetnajstih. Bil je pripravljen na zakonsko življenje. Vsaj tako je trdil.

Jaz pa sem se bala poročiti. Moja starša sta se razšla, ko sem bila stara pet let. Doživljenjska zaveza ni bila nekaj, v kar se mi je mudilo skočiti. On pa mi je želel vcepiti prepričanje, kot da sva v naju vložila znatno količino časa, jaz pa sem zavlačevala.

V mnogih pogledih se je zdelo logično.

Spraševala sem se, če sem nespametna. Seveda je hotel narediti naslednji korak v najinem razmerju. In jaz ga nisem želela izgubiti. Popustila sem in privolila.

Že kmalu zatem sem strmela v bleščeč objekt na dnu mehurčkov. Samo sebe sem prepričala, da me ni strah se z njim poročiti. Bilo me je strah zakona. To je bil moj resnični strah.

A tukaj se je pojavil drugi namig: Nisem želela izbrati poročnega datuma.

Ljudje so me spraševali, jaz pa sem jim le odgovorila, da se še nisva odločila. Korak po korak, prosim. Saj sem vendar nosila prstan, nisem? Dajte mi nekaj časa, da zadiham.

En dan sem bila na obisku pri eni mojih najboljših prijateljic iz srednje šole. Z njeno mamo sva si bili zelo blizu. Vprašala me je, kdaj se bom poročila. S težavo sem se izognila odgovoru. "Oh, za božjo voljo," je rekla, vstala, odšla v kuhinjo in pograbila koledar.

Tako sem izbrala svoj poročni datum.

Ne morem verjeti, da sem šele zdaj spoznala, da ne vem, kdaj sem se zaročila.

Morda nisem ena redkih. Morda se veliko ljudi preprosto osredotoči na obletnico poroke. In zanemari pomen praznovanja dneva, ko je nekdo pokleknil, drugi privolil, diamant pa je našel nov dom.

No, zame je to bilo definitivno znamenje.

Zanimivo je, kako se nekaterih stvari spomniš, nekaterih pa ne. 

Ker, na splošno, se to dekle spomni pomembnih dni in dogodkov.

Vir: YourTango

Preberi še: Pretresena Slovenka: "Sestra pokojnega moža želi moj zaročni prstan!"

Priporočamo tudi: Resnični pari razkrili srceparajočo resnico, zakaj so dali otroka v POSVOJITEV

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem