Ja, vemo, tudi ti praviš, da nekaterih stvari nikoli ne boš počela tako, kot tvoja mama, ... a velika verjetno obstaja, da se TEJ stvari preproste ne boš mogla izogniti. Imamo prav? Preveri!
Zdi se, da se prepiri z mojim partnerjem vedno začnejo na enak način. »To je zanimiv način za čiščenje štedilnika,« se mu posmehnem. »Oh, rada bi pogledala še kakšen film o moških in njihovem orožju,« sarkastično zamomljam drugič.
Vem, da ti komentarji spadajo pod "pasivno agresijo", za katero je seveda splošno znano, da je neučinkovita in potencialno strupena za razmerje. Toda to znanje mi ne preprečuje izražanja z zajedljivimi komentarji, namesto da bi dejansko povedala, kaj si mislim. In ko se to zgodi, slišim senco glasu nekoga drugega, ki se skriva tik pod mojim.
Glasu moje mame.
Moja nagnjenost k pasivni agresiji se mi je vžigala po letih, ko sem jo gledala in poslušala - "Rjave nogavice s črnimi čevlji, to izgleda zelo profesionalno," odmeva njen glas, ki graja mojega očeta.
Glej in se uči!
Normalno je, da razvijemo podobne sloge odnosov kot naši starši, tudi če intelektualno vemo, da so naše navade neproduktivne.
"Iz tega, kar vidimo, se naučimo veliko več kot iz tega, kar slišimo," pravi psihoterapevtka Yvonne Filler. "Naši starši nam lahko rečejo, da je način ravnanja v razmerju napačen, a če pokažejo to vedenje, ga bomo vseeno upoštevali. Težko ne sledimo temu, kar smo videli, in ravnamo na podoben način."
Od opazovanja staršev se naučimo vsega, od tega, s kakšnim naglasom govoriti, do tega, kako držati nož in vilice. Smiselno je, da bi se naučili navad tudi za naše prihodnje odnose.
Slaba komunikacija je ena najpogostejših navad, ki jih pridobimo. V mojem primeru se trudim odkrito komunicirati, kar lahko vodi v spore, zamere in nesporazume. Toda v bolj skrajnih primerih lahko naučene nezdrave komunikacijske navade povzročijo razpad odnosa.
Filler mi pripoveduje o paru v zgodnjih 30-ih, s katerim je nekoč delala. "Rob*, ki ima 33 let, je imel težko vzgojo. Oče alkoholik in precej odsotna mati sta pomenila, da ni imel močne navezanosti na nobenega od svojih staršev," razlaga.
Občasno je njegov oče postal verbalno žaljiv do Robove matere. "Čeprav je Rob vedel, da so očetova dejanja povezana z alkoholom, si ni mogel pomagati, da ne bi bil programiran s tem vedenjem," pravi Filler.
Ko je Rob začel hoditi s Tess*, so te ponotranjene komunikacijske metode postale problematične. "Njegov način komuniciranja je dojemala kot nadzor in mislila, da ne more upoštevati njenih stališč," pojasnjuje Filler. "To je bil zanju velik problem in šele med svetovanjem in pogovorom o očetovem vedenju je Rob lahko ugotovil, da bi njegov način komuniciranja lahko bil problematičen za odnos."
V Robovem primeru mu je Filler pomagala pogledati malo globlje, kako se je njegovih navad naučil njegov oče. V primeru, kot je Robov, Filler predlaga: "Ne mislite, 'Nisem alkoholik in svojega partnerja ne zlorabljam verbalno, zato nisem kot moj oče.' Pomislite na vedenje, do katerega je pripeljalo pitje vašega očeta."
Različni načini komuniciranja
Naše naučene odnosne navade ne vplivajo samo na naše vedenje, ampak tudi na naš govor.
Annie*, 31-letna učiteljica iz Surreya, je bila edini otrok. Njena družina je bila tesno povezana. Njeni starši so zelo radi praznovali rojstne dneve, obiskovali so vse šolske prireditve, vsak večer skupaj jedli obroke in nekako so starši vseeno uspeli najti čas za tedenski zmenek.
Ko se je Annie pred dvema letoma preselila k svojemu (zdaj bivšemu) fantu, je s seboj prinesla isto miselnost »timskega duha«, ob kateri je odraščala. "Poskušala sem načrtovati majhna presenečenja zanj," pravi. "Veš, pripravila bi njegov najljubši obrok ali pa bi ga presenetila tako, da bi se pojavila na njegovem odmoru za kosilo."
"Če so naši naučeni vzorci v nasprotju z vzorci našega partnerja, lahko razmerje hitro postane napeto."
Njen bivši pa je imel drugačna pričakovanja. Medtem ko je Annie hrepenela po osebni pozornosti in izkazovanju ljubezni, je on želel več neodvisnosti, česar se je naučil od ločenih staršev. "Mislim, da sem se mu zdela malo potrebna, in vedno sem se počutila premalo cenjeno. Ni nama uspelo," pravi Annie.
Filler pojasnjuje, da "če si navajena na igrivo romantično razmerje, a se partner s tabo pogovarja na bolj vsakdanji način, ti bo to morda težko."
Ko pridemo do odnosa z različnimi navadami, se tam pojavi starodavno orodje kompromisa, a kot pravi Filler: "Težko je, če kompromis vključuje globoko zakoreninjena prepričanja in vedenja."
Ni vse tako slabo!
Po drugi strani pa lahko naše naučeno vedenje vodi tudi do pozitivnih, zdravih odnosov.
Francesca, 34-letna pisateljica in tržnica iz Kenta, pojasnjuje, da so njeni starši vedno dajali prednost odprtosti in empatiji. "Vedno se podpirata, tudi v težkih časih, kot so denarne skrbi," pojasnjuje. "Kot otroku sta ji nenehno govorila, kako zelo se imata rada, to je navdihujoče." Po drugi strani je Francesca tudi sama postala zelo zvesta, skrbna partnerica.
Spoznavanje naših dobrih navad je vedno koristno. Prvič, natančno določanje pozitivnih vzorcev, ki jih vneseš v razmerje, ti lahko pomaga oblikovati bolj zdrave navade kot par. Odpravljanje slabih navad je težje, ni pa nemogoče.
"Začne se s prepoznavanjem, kaj so," svetuje Filler. "Terapevt bo pogosto spraševal o tvojih starših, da bi razumel, kako si postala oseba, kot si, vendar lahko to storimo tudi sami doma."
Učenje rasti iz naučenih navad je prvi del bitke. Kaj pa naši starši – ali jim lahko pomagamo na enak način, kot pomagamo sebi? "Če smo pogumni!" Filler se smeji. "Nekdo, ki izziva naše naučeno vedenje, se lahko zdi preveč kritičen, vendar lahko poskusimo."
V mojem primeru bo prekinitev kroga pasivne agresije verjetno trajala nekaj časa. In verjetno bo trajalo še več časa, da bom zbrala pogum, da bom z mamo odprla to temo. Navsezadnje so njene navade še globlje zakoreninjene kot moje.
Namesto da bi starše obtoževala, da so te naučili "slabih" navad, Filler predlaga pogovor o tem, kaj si se naučila o svojem vedenju. Morda se lahko začnejo znova učiti svojih navad, tako da v prihodnosti opazujejo, kako razvijate bolj zdrave vzorce s svojimi partnerji.
Odnosi niso nikoli lahki. Vsi pridemo k svojim partnerjem s svojim edinstvenim naborom zakoreninjenih navad – nekaj dobrih in nekaj slabih. Če opazimo svoje naučene vzorce odnosov, lahko skupaj začnemo rasti, se spreminjati in celo ustvarjati nove navade. Da, vsi smo produkt naše vzgoje — vendar se zgodovini ni treba vedno ponavljati.
Fotografije: Profimedia
Preberi še: "Žena pravi, da sem za to, da me je prevarala, kriv JAZ" (izpoved moškega)
Priporočamo tudi: "S tipom seksam že tri leta, pa sploh ne vem njegovega imena. Poskusil sem že vse! Na pomoč!" (izpoved Slovenca)
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
){kind=link}