"Od nekdaj sem obsedeno seksala s tujci in zdaj končno vem, ZAKAJ" (resnična zgodba)

"Zanj sem povedala le nekaj najbližjim prijateljem in ugotovila, da gre pravzaprav za zelo pogosto vedenje pri ljudeh, ki trpijo za ..."

"Od nekdaj sem obsedeno seksala s tujci in zdaj končno vem, ZAKAJ" (resnična zgodba) (foto: Profimedia) Profimedia
22. 10. 2020

Nahajam se za postajo v Vzhodnem Londonu, z dlanmi, uprtimi v umazano steno, razširjenimi nogami in upognjeno hrbtenico. Še pred manj kot desetimi minutami mi je bil moški, ki se zdaj v uličici nespretno oprijema mojih spodnjih hlačk, popoln tujec.

Pravzaprav je bil rahlo nadležen – na ves način je hotel govoriti z mano, korakal tik ob meni, medtem ko sem se bližala postaji, ter ignoriral moje kratke odgovore in pogled, usmerjen naravnost.

Na koncu, ko me je vprašal za številko, sem preprosto popustila in mu rekla: "Bi namesto tega raje f***l?" In sva.

Teden prej sem se v temni kleti nekega bara s prsti zahakljala v zanko na kavbojkah neke tujke ter jo, medtem ko me je jahala, z drugo roko vlekla za jopico in z jezikom krožila po njeni temni prebodeni bradavički.

Nekaj dni pred tem je bil bankir, ki sem ga spoznala med zapiranjem bara in ki mi je glavo potisnil navzdol ob posteljo, katere vlažne rjuhe so še zmeraj smrdele po prejšnjem seksu.

Na neki točki, sploh se ne spomnim, kdaj točno, sem bila z natakarjem-poševnica-oblikovalcem nakita, ki se je ves čas opravičeval.

Večkrat so se zvrstili celo tedni, običajno po še enem razhodu, ki me je pustil popolnoma prazno, ko jih je bilo seveda še več. Večina jih ni bila nič posebnega, pravzaprav tako neprijetna, da sem po njih bila le še bolj jezna in žalostna, kot prej – takrat še tega nisem vedela, ampak začetki hude depresije so v meni že pognali korenine.

Zdelo se je kot klavstrofobija, pomešana z nenavadnim domotožjem.

Občutek, da se ne nahajam na pravem mestu; nejasen, kot da mi tukaj ni prijetno, a hkrati ne morem domov.

Zato sem hodila po barih in pila – sama, ali pa lagala prijateljem, s katerimi smo hodili ven in jim govorila, da grem domov, namesto tega pa sem se le prestavila v drug bar ali kamorkoli, kjer bi lahko našla koga za seks.

Bilo je ogromno trenutkov, ko mi je bilo všeč. Všeč mi je bilo, da sem se počutila kot pocestnica.

Ali vsaj nekaj – oziroma nekdo – drugačnega od tega, kako sem samo sebe dojemala v realnosti: dolgočasno, grdo, votlo, sivo, nenormalno.

Ko sem v telesu čutila težo strahu, mi je bil občutek, da sem jo lahko delila z nekom, všeč. Zdelo se je tako preprosto – izvoli, tu imaš. Morda pa bo tebi koristilo.

Seveda mi nikoli ni prišlo. Nikoli nisem prišla niti blizu in nikoli nisem hlinila. Ni mi bilo treba. To ni bilo bistvo, kar je sreča – vsaj mislim tako.

Prav tako nisem nikomur povedala. Ko bi me sostanovalci – ali pa enkrat partner – vprašali, kje sem bila ali zakaj sem tako utrujena, sem lagala.

To silo je bilo preprosto preveč težko razložiti, obsojanje in sklepanje pa me nista zanimala. Lagala sem tudi ljudem, s katerimi sem seksala. Že zgodaj sem se naučila, da jim moram dati izmišljeno ime in poklic, potem ko mi je en tip – Američan z bleščečimi zobmi in telesnim vonjem – začel slediti na Instagramu en dan zatem, ko sem ga ob dveh zjutraj na nekem skritem vrtu oralno zadovoljila. Blokirala sem ga in ga nato tudi izbrisala iz spomina. 

Ves čas sem si ponavljala, da je to v redu. Vsi prakticirajo seks za eno noč, vsi seksajo s tujci; jaz zgolj sodelujem pri tej želji.

Razmišljala sem tudi o tem, zakaj moškim nihče nič ne očita, medtem ko ženskam, ki se spuščajo v nepremišljen, tvegan ali "preveč pogost" seks, očitajo deviantno ravnanje ali mentalno bolezen. Veliko seksa ne pomeni, da je nekaj narobe, sem si govorila.

Čeprav sem se zelo trudila pustiti spomine v tistih uličicah, na straniščih in v posteljah drugih ljudi (nikoli moji), so se po več dni ali celo tednov pojavili in mi trkali na prsni koš.

Nato pa sem eno noč razbila svoj telefon, izgubila bančno kartico in jokala, medtem ko me je neki tip f***l odzadaj.

Ob štirih zjutraj sem se priplazila v pisarno, fizično nezmožna priti domov ob tej uri, nato pa sem naslednji dan jokala pred prijateljicami in poklicala svojega zdravnika.

Ta seks še zmeraj skrivam globoko v sebi, čeprav se ga zdaj manj sramujem. Zanj sem povedala le nekaj najbližjim prijateljem in ugotovila, da gre pravzaprav za zelo pogosto vedenje pri ljudeh, ki trpijo za težko duševno boleznijo in/ali travmatičnim dogodkom v njihovi preteklosti.

Zdaj s pomočjo redne terapije oboje dobro obvladujem. Ne poznam svoje "številke" in če me oseba, s katero sem v zvezi, vpraša po njej, to obdobje življenja malo priredim. Obsojanje me še vedno ne zanima.

Občasno se sprašujem, kaj si ljudje, ki sem jih spoznala, mislijo o meni oziroma ali so sploh razmišljali o meni znotraj tistih nekaj minut ali ur. Najbolj od vsega pa skušam živeti naprej.

Izpoved je bila objavljena na Cosmopolitan.co.uk

Preberi še: Izpoved 17-letnice: "Spala sem že z več kot 20 moškimi, in TO je razlog."

Priporočamo tudi: "Na svingerskem žuru sem pristala v orgiji z uspešnim parom" (kakšno je v resnici SVINGANJE?)