){kind=link}
"Če bi mi kdo rekel dve leti nazaj, da bo tako, bi rekel, da je nor. Življenje res preseneča."
"Imel sem vse, dobro ženo, pridno hčerko in sina, dom. Sedaj vem, da sem imel stabilnost, predvidljivost, vse urejeno ... Ampak moj nemirni duh je celo življenje iskal nekaj 'več', karkoli sem dosegel, vedno, ko sem dosegel, sem že sanjaril o čem drugem, večjem, boljšem, dražjem. Živel sem, ne da bi vedel, kaj vse imam, cenil nisem ničesar, vsaj ne tako, kot danes vem, da bi moral. Vedno je bila sosedova trava bolj zelena kot moja, o, norec, le zakaj sem tako mislil in čutil.
Ja, polno rit vsega sem imel, sploh, ko je prišel denar, uspeh v karieri … Na to sem čakal dolga leta, ko je prišlo, sem izgubil racionalni in ponižni del sebe. Kar je bilo prej nedosegljivo, je bilo sedaj kar naenkrat na dosegu roke.
Mislil se, da mi bo material spremenil življenje na bolje, da bom srečen ... Kako sem se motil, težko bi se bolj. Ob ženi in družini sem se počutil, da zamujam življenje, vse mi je bilo odveč, vse brez smisla. Danes, ko gledam za nazaj, ja, težko bi bil v večji zmoti, v večjem samozanikanju. Prišel je dan, ko sem hlepel po 'življenju' in spoznal žensko, ki mi je spremenila življenje. Ni potrebno biti modrec, da se ugane, kako ga je spremenila.
Prvi mesec sem bil v oblakih, iskreno sem povedal ženi, da jo zapuščam, mi je povedala, da naj premislim, da mi bo žal. Jaz seveda z oblaka navidezne sreče nisem videl ničesar, samo lebdel sem na oblaku nerealnih čustev, gledal skozi rožnata očala in bil v sedmih nebesih. Bujenje je prišlo hitro in silovito, v pol leta sem si dovolil, da mi je druga ženska sesula vse ideale, me spravila dobesedno ob pamet, vsaj tisti del pameti, ki mi je ostal.
Danes sem ostal sam, v ruševinah spominov, temnih občutkov, spoznal sem, kaj pomeni sprejeti samoto in žalost ter obžalovanje kot edine sopotnike dneva in noči.
Vem, da sem za vse kriv sam, vem, da je prišel račun za pretekle grehe, ki jih ni bilo malo, sedaj vem, življenje na robu, življenje v večnem iskanju 'svetega grala', te prej ali slej požene čez Rubikon. Na drugi strani Rubikona je življenje povsem drugačno, ko sem sprejel, da je to cena preteklih ravnanj, in ko sem sprejel, da je to nova izkušnja in da me je bog peljal sem z namenom, sem postal drugačen v svojem bistvu.
Cenim kar sem nekoč imel, sicer le v mislih in spominu, nisem več sebičen, material mi pomeni zelo malo oz. nič. Trudim se, da s svojim življenjem, ne prizadanem nikogar, ne ljudi ne živali, ne lažem, povem, kot je, in tvegam posledice. Začuda z iskrenostjo niso prišle posledice, prej obratno. Mir iščem v naravi in ne več npr. v hitrem avtu, pijači, ženskah (slednje tri opcije, so prinašale nemir, čeprav sem mislil, da najdem v njih mir).
Dojel sem, da je življenje sam s seboj zelo zahtevna naloga, misli so lahko prijatelj ali pa hud sovražnik, ki reže dušo in telo. Tudi ko režejo, jim pustim, prej ali slej izgubijo moč in prenehajo, upiranje res nima smisla.
To je cena, v zameno sem dobil spoznanja, ki mi bodo nekoč pomagala, morda ne samo meni, tudi drugim. Iščem priložnosti za mala dobra dela, kot so npr. to, da nekomu na cesti odstopim prednost. Kar daš, dobiš nazaj, če nekomu daš pozitiven občutek, pride pozitiven občutek nazaj. Sedaj tudi vem, da je res, več kot veš, bolj se zavedaš, kako malo veš, v življenju si ves čas pripravnik ... Ne glede na obkroženost z ljudmi smo realno ves čas sami, senca nam sledi ves čas, kadar pa smo v temi, nas zapusti tudi senca. Sreča ne verjame žalosti, žalost verjame sreči ...
/.../ Sin je pol leta na lastno željo prišel živeti k meni :). To mi je zelo všeč, celo gospodinja sem postal, jebemtiš, včasih se zalotim, da ob pol enih ponoči obešam perilo, dosti bizarno, če bi mi kdo rekel dve leti nazaj, da bo tako, bi rekel, da je nor. Življenje res preseneča ... Aja, celo dojel sem, da pralni stroj ni nek bav bav, ker sem se res bal gospodinjskih opravil. 🙂
Ja, trudim se popraviti, kar lahko popravim, sem pa moral tudi sprejeti dejstvo, da vsega ne morem popraviti in [moram tudi, op. a.] to sprejeti.
Vsaj z otroci se super razumemo, sem se obema opravičil, priznal, da sem bil težek idiot, prosil sem za odpuščanje. Ob tem sem seveda spremenil svoja napačna ravnanja in stopil na pot iskrenosti. Ker sta to opazila iz mojih ravnanj, sta mi oprostila, in sedaj moram reči, da smo si zelo blizu, u bistvu precej bližje kot prej, ko smo bili skupaj. Sta pa že odrasla, sine 20, hčerka 15, tako da sta bila sposobna razumeti. Do njiju nisem bil nikdar slab, bolj sem bil slab do sebe in posledično žene. Tudi njej sem se opravičil in ji pomagam, sicer drugače kot finančno ne znam, sem pa uredil vsaj to, da sta s hčerko lahko obdržali isti življenjski stil kot takrat, ko smo bili skupaj. Pa sodelujem in pomagam, kar je možno."
Zapis je bil prvotno objavljen na tem forumu.
Preberi še: "Mož se sramuje moje službe in vsem govori, da sem psihologinja, a v resnici sem ..." (zapis Slovenke)
Te morda zanima tudi: Slovenke brez sramu razkrile, kakšen je v resnici seks s starejšim moškim