"Stara sem 21 let, moj mož je star 26 let in poročila sva se decembra. Prihajava iz kulture, kjer so zgodnje poroke še vedno precej pogoste, čeprav ljudje glede tega postajajo vse bolj moderni. Moji starši so sprva menili, da še nisem pripravljena, vendar sem si iskreno želela poročiti se s svojim možem in tudi on si je želel poroke z mano.
Težava je v tem, da moj odnos s taščo nikoli ni bil zares takšen, kot bi moral biti.
Od samega začetka mi je govorila, da me sprejema, vendar so bile vedno prisotne majhne pasivno-agresivne pripombe ali stvari, ki jih je naredila in so me prizadele. A nič ni bilo nikoli dovolj očitno, da bi lahko rekla: "To je zagotovo nespoštovanje." Šlo je bolj za zbirko majhnih stvari, zaradi katerih mi je bilo počasi vse bolj neprijetno. Pozneje sem izvedela, da je imela očitno težaven odnos s svojo taščo. Zato sem jo poskušala razumeti. Mislila sem, da so morda nekatere od teh izkušenj ostale v njej, in iskreno si nisem želela začeti družinskega konflikta.
Želela sem imeti z njo dober odnos, zato sem se trudila stvari pustiti za seboj. Potem pa je pred nekaj tedni prišla k nama, ker je bila bolna. In takrat so se stvari precej poslabšale. Že od prvega dne sem bila izčrpana. Skoraj vse je kritizirala in začela mikroupravljati najino gospodinjstvo. Poleg tega je naredila več stvari, ki sem jih sama doživela kot resnično nespoštljive. Največji primer je bil incident z jedilnim priborom.
Povedala nama je, da nimava dovolj jedilnega pribora, in vztrajala, da morava takoj kupiti novega.
Sva mladoporočenca, zato svoje gospodinjstvo očitno še vedno opremljava in stvari kupujeva postopoma. Toda ona je vztrajala, zato sva šla v trgovino in nekaj kupila. Izbrala sem komplet, ki mi je bil osebno všeč. Ko sva prišla domov, si ga je želela ogledati. Ni ji bil všeč. Namesto da bi mi preprosto povedala, da ima raje nekaj drugega, se je razjezila in začela vpiti name, ker nisem kupila tistega, kar mi je naročila, naj kupim.
Rekla mi je: "Ničesar ne veš o vodenju gospodinjstva, zato bi morala vsaj poslušati, kar ti govorim," nato pa nadaljevala s številnimi drugimi žaljivimi stvarmi. In vse to je povedala pred mojo mamo in teto, ki sta bili na obisku, ker je bila moja tašča bolna. Bilo me je neizmerno sram. Moj mož ji je takoj rekel, naj ne vpije name, vendar sem se tudi po tem počutila grozno. Ker takrat v resnici ni šlo za jedilni pribor.
Šlo je za to, da sem se zaradi nje počutila, kot da nisem sposobna sprejeti niti preproste odločitve v lastnem domu. A to ni bil edini incident.
Kritizirala je moje kuhanje in se pritoževala, da je kosilo pozno, pri čemer je celo namigovala, da to počnem namerno. Še vedno se učim kuhati. Resnično se trudim po svojih najboljših močeh in že sama nase pritiskam, da moram stvari delati pravilno. Obtožila me je tudi, da namerno ne skrbim zanjo, čeprav je bila zelo bolna. To me je res prizadelo.
Ves čas njenega bivanja sem imela občutek, da nič od tega, kar naredim, ni dovolj dobro. Toda še naprej sem se trudila ohranjati mir. Bila je bolna in nisem želela stvari še poslabšati, zato sem si ves čas govorila, da moram biti bolj razumevajoča. Naposled je vendarle odšla domov. Mislila sem, da bo s tem vsega konec. Nato pa sva izvedela, da je mojemu tastu povedala popolnoma drugačno, izmišljeno različico tega, kar se je zgodilo.
Na koncu naju je poklical, da bi naredil red, ker je verjel, da je med nama prišlo do nekakšnega spora. Moj mož pa mu je povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Pojasnil mu je vse z najine strani in me branil, namesto da bi dovolil, da bi bila različica moje tašče edina zgodba, ki bi jo slišal. In iskreno, to mi je pomenilo več, kot lahko opišem. Prvič sem imela občutek, da je moj mož resnično razumel, kaj sem doživljala. Ni pričakoval, da bom preprosto vse prenašala samo zato, ker je ona njegova mama.
Po tem sem se še vedno trudila ohranjati odnos tako s tastom kot s taščo.
Redno sem ju klicala in se trudila obnašati normalno. Toda tašča se je začela izogibati mojim klicem. Tudi ko se je oglasila, je bila izjemno hladna. Nato sem jo klicala tri dni zapored. Niti enkrat se ni oglasila. Zato sem včeraj nehala klicati. In potem je tašča poklicala mojega moža. Jokala je. Ves čas mu je govorila, da je njen odnos z mano uničen. Rekla je, da si nikoli ni želela, da bi stvari postale takšne, da je nihče nima rad in da jo zdaj sovraži celo njena lastna snaha.
Zdaj se moj mož počuti ujetega. Razume mojo plat. Ve, da nekatere stvari, ki so se zgodile, niso bile v redu. Toda prav tako si ne želi, da bi moj odnos z njegovo družino popolnoma razpadel. Tudi jaz si tega ne želim. Prav to je tisto, zaradi česar zdaj vse postavljam pod vprašaj. Ne želim opravičila. Ne želim, da bi moj mož izbral mene namesto svoje mame. Ne želim družinske vojne. Ne želim, da bi kdo sovražil kogarkoli. Želim si samo miru in postavljenih meja.
Nikoli si nisem želela, da bi moja tašča jokala. Nikoli si nisem želela, da bi imela občutek, da je nihče nima rad.
Toda prav tako ne mislim, da bi morala še naprej sprejemati žaljivo vedenje samo zato, da preprečim, da bi se nekdo razburil. Zato se zdaj sprašujem, ali sem morda šla predaleč. Ali sem jaz kriva, ker sem se postavila zase in povzročila, da so se stvari stopnjevale do te mere, da je moja tašča na koncu jokala?"
Ne spreglejte:
Zapis je bil objavljen na portalu Reddit
