Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Poloni tokrat piše bralka, ki ji je nova prijateljica obrnila svet na glavo ...
Draga Polona,
stara sem 36 let, poročena sem osem let in z možem imava dva otroka. Nikoli nisem dvomila o tem, da me privlačijo moški. Prav zato me je zadnje mesece začelo pošteno plašiti nekaj, česar si ne znam razložiti.
Pred pol leta sem prek družinskih prijateljev spoznala žensko. Pred kratkim se je ločila in je kar nekako pristala v naši družbi. Z nami vsemi se ni najbolje ujela, sva pa midve postali zelo dobri prijateljici. Skupaj tečeva, hodiva na kavo, včasih greva tudi na kakšno razstavo ali koncert.
Sprva sem mislila, da sem samo vesela, ker sem po dolgem času spoznala nekoga, s katerim se tako dobro razumem. Potem pa sem začela opažati stvari, ki me begajo. Preden se dobiva, kar nekako živčno razmišljam, kaj bom oblekla. Ko mi pošlje sporočilo, se iskreno razveselim. Ko mi reče, da sem danes videti lepo ali da mi nekaj pristaja, mi to pomeni veliko več, kot bi pričakovala.
Najbolj pa me je zmedel trenutek pred nekaj tedni. Sedeli sva na terasi, smejali sva se in v nekem trenutku me je čisto spontano, prijateljsko prijela za roko. Ampak jaz sem začutila nekaj, česar ne čisto znam opisati. Skoraj kot metuljčke ali prijetno napetost. V bistvu kot tisti občutek, ki sem ga nekoč čutila na začetku zaljubljenosti.
Od takrat se zalotim, da jo včasih predolgo gledam, razmišljam o tem, kako diši, in njen objem me včasih spravi v zadrego. Ne želim si seksa z njo. Vsaj mislim. Vsekakor pa nimam želje, da bi prevarala moža. Ljubim ga in najin zakon je krasen. Ampak ne morem več trditi, da je vse skupaj samo prijateljstvo, ravno zato me vse skupaj tako straši. Sem se zaljubila? Ali to pomeni, da sem biseksualka? Ali pa gre za nekaj čisto tretjega?
Renata
Draga moja,
pomiri se. Ja, ob drugi ženski si prvič občutila tudi telesno privlačnost. To ni nekaj, kar bi morala zanikati ali se zaradi tega sramovati. Ne pomeni pa, da moraš zaradi tega sprejeti veliko življenjsko odločitev.
Ljudje v dolgotrajnih zvezah včasih pozabimo, da se nam lahko zgodi, da nas nekdo drug očara. Ne zato, ker partnerja ne ljubimo, ampak zato, ker smo živi, radovedni, sposobni začutiti privlačnost. In privlačnost sama po sebi ni nezvestoba. Odločitev, kaj boš z njo naredila, pa je.
Mogoče se vprašaj tole: če ta ženska ne bi prišla v tvoje življenje, bi bila še vedno srečna v svojem zakonu? Če je odgovor da, potem mislim, da ne gre zanjo, ampak zate. Določenega dela svoje identitete nisi raziskala in tega ni treba početi v njeni postelji. Lahko ga raziskuješ veliko počasneje in veliko bolj pošteno. Beri, pojdi na terapijo, dovoli si razmišljati o svoji spolnosti brez občutka krivde, predvsem pa si daj čas.
Če boš zdaj iz strahu prekinila prijateljstvo, boš morda vse življenje razmišljala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Če pa se boš brez premisleka spustila v afero, boš uničila zakon, še preden boš sploh razumela, kaj čutiš. Zato ti svetujem nekaj zelo preprostega: zaenkrat ne naredi ničesar. Če bo ta privlačnost čez nekaj mesecev še vedno enako močna, če boš še vedno čutila, da ne gre samo za fascinacijo z eno osebo, ampak za nekaj globljega, potem bo čas za iskren pogovor – najprej s sabo, šele nato z možem.
In še nekaj: če res ugotoviš, da te privlačijo tudi ženske, to nikakor ne pomeni, da je bil tvoj zakon laž ali da moža ne ljubiš. Pomeni samo, da si o sebi pri šestintridesetih izvedela nekaj novega. In saj veš, odkrivamo se vse življenje!
Polona
