Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki ji je srečanje s čednim neznancem na hrvaški obali pretreslo svet in spremenilo pogled na lastno razmerje ...
Draga Polona,
stara sem 30 let in sem že osem let v zvezi z dolgoletnim partnerjem. Imava lepo življenje. Ni popolno, ampak je stabilno. Skupen kredit za stanovanje, družba, načrti, počasi razmišljava o otroku. Pred kratkim pa sem šla za en teden sama na morje s prijateljicami. In tam sem spoznala njega, ki mi je spodmaknil tla pod nogami in obrnil svet na glavo. Saj vem, zvenim kot najstnica, ampak res je bilo tako.
Bil je visok, postaven, temen, s tistim nalezljivim nasmehom, zaradi katerega imaš občutek, da si v romantičnem filmu. Spoznala sva se čisto po naključju v baru ob plaži in se malo pogovarjala. Že takrat mi je bil všeč, a sem mislila, da ga nikoli več ne bom videla. Potem sva se naslednji večer spet srečala. In naslednji. In naslednji.
Med nama ni bilo nič fizičnega, niti poljuba, ampak bila je napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Kemija, kakršne še nisem doživela. Tisto nekaj, zaradi česar komaj čakaš, da nekoga spet vidiš in se smejiš, kot da si malo zadet. Še celo prijateljice so začutile energijo med nama in mi niso spustile moralca, kar bi se v drugačni situaciji sigurno zgodilo, saj imajo mojega partnerja rade.
Zadnji večer pred njegovim odhodom sva sedela na pomolu do treh zjutraj in se pogovarjala o življenju. Ko sem odhajala, me je vprašal, ali sem srečna. In priznati moram, da nisem odgovorila tako hitro, kot bi morala. Izmenjala sva si kontakte in se zmenila, da se še kaj slišiva.
Zdaj sem popolnoma zmedena. Kaj za vraga? Zakaj bi se še slišala? Pa saj me doma čaka partner! Ki ni naredil nič narobe. Nikoli me ni prevaral. Ima me rad. Ni slab človek. Ampak ob njem že dolgo nisem občutila tega, kar sem občutila na morju.
Nimam pojma, kaj me bolj plaši: da sem se zatreskala v popolnega neznanca ali da sem prvič po dolgih letih začutila nekaj, za kar sem mislila, da sploh ne obstaja. Kaj naj naredim? Prosim, pomagaj.
Zmedena
Draga zmedena,
moje mnenje je, da se nisi zatreskala v tega moškega, ampak v občutek, ki si ga imela ob njem. V tvoje življenje je prišel brez računov, umazanega perila in pogovorov o obrestnih merah. Prišel je kot svobodno poletje. In takšne zgodbe lahko pustijo zelo močan čustven vtis, ker vanje projiciramo vse, kar pogrešamo.
Bolj me skrbi to, da si bila v dilemi, ko te je vprašal, ali si srečna. To je del zgodbe, ki ga moraš raziskati. Včasih človek na dopustu namreč ne sreča sorodne duše, temveč ogledalo: nekoga, ob katerem opazi, kaj že dolgo pogreša. Pozornost, radovednost, igrivost, metuljčke, občutek, da je z nekom to, kar je. V takih trenutkih mnogi naredijo zelo človeško napako: misliti začnejo, da je rešitev nova oseba.
Ampak mogoče je resnična naloga nekaj drugega: da se vprašaš, kaj se je zgodilo s tabo v teh sedmih letih, kdaj si nehala sanjariti, kdaj je odnos s partnerjem postal rutina. Ni vsaka zaljubljenost znak, da moraš oditi, je pa skoraj vedno informacija. Vprašanje je samo, kaj ti sporoča. Mogoče ne govori o tem moškem, pač pa o tebi.
Polona
