Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tudi vi na cesti doživljate živčne zlome? Niste edini. Poloni piše obupana Ljubljančanka ...
Draga Polona,
stara sem 36 let in ljubljanski promet me dobesedno spreminja v pošast. Živim na obrobju Ljubljane in se vsak dan vozim v službo. Pot, ki bi v normalnih razmerah trajala 20 minut, v praksi traja 45 minut ali eno uro. Vem, da nisem edina, ki se vozi, in vem, da bi morala za optimalen izkoristen časa živeti v Ljubljani in se voziti z avtobusom, ampak pač je tako naneslo.
V zadnjem letu pa opažam nekaj, kar me zares skrbi. Postajam besna. Ne samo razdražena, besna. Povsod nekaj gradijo ali popravljajo. Ljudje se mi vrivajo v kolono, vozijo po rumenem pasu, prehitevajo, blendajo, gledajo v telefone, vozijo prepočasi ali prehitro. In jaz sedim v avtu ter preklinjam ljudi, ki jih sploh ne poznam.
Pred nekaj dnevi sem doma pripovedovala o nekom, ki se je vrinil pred mano na tak način, da bi skoraj povzročil nesrečo, in moj partner me je samo gledal in rekel: "Okej, cesta je polna norcev, ampak a veš, da o tem govoriš že pol ure?" Takrat me je zadelo: ugotovila sem, da promet nosim s sabo domov, v službo, celo na oddih. Včasih imam občutek, da že zjutraj vstopim v avto pripravljena na boj in samo iščem razloge, da se razburim. Kar me najbolj skrbi, je to, da sicer nisem tak človek. Prijatelji bi me opisali kot mirno, potrpežljivo osebo. Ampak na cesti sem nekdo drug. Kako naj zaščitim svoje živce in neham vse jemati tako osebno?
Nastja
Draga Nastja,
imam to srečo, da lahko po vsakodnevnih opravkih manevriram peš ali s kolesom, a vseeno v avtomobilu preživim dovolj časa, da vem, kako ti je. Promet je ena redkih situacij, na katero nimamo skoraj nobenega vpliva. Ne moreš pospešiti kolone, odstraniti gradbišča, skrajšati rdeče luči ali prevzgojiti voznika pred sabo. In to je res frustrirajoče. Izgubljamo namreč nekaj, kar imamo zelo radi: občutek nadzora.
Ko te nekdo prehiti po odstavnem pasu, te v resnici ne razjezi samo prehitevanje. Razjezi te občutek krivice. Češ: "Jaz čakam, on pa ne." Ko nekdo vozi prepočasi, te ne razjezi samo hitrost, ampak občutek, da ti jemlje čas. In ko se take zadeve nabirajo dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, se lahko zgodi točno to, kar opisuješ: v avto sedeš že pripravljena na konflikt.
Mogoče lahko poskusiš z majhnim miselnim eksperimentom. Naslednjič, ko te bo nekdo razjezil, pomisli na njegovo zgodbo. Ja, mogoče je kreten. Mogoče pa samo zamuja na pregled, je utrujen, šef se je znesel nad njim. To ne pomeni, da ga opravičuješ, ampak zaščitiš sebe, saj spremeniš perspektivo na zadevo.
Torej: nehaj se spraševati, kako "popraviti" promet, temveč raje delaj na tem, da zaščitiš svoj mir. Razmere na ljubljanskih cestah se ne bodo čez noč spremenile, kvečjemu se bdo poslabšale. Ti pa si zaslužiš priti domov kot ista oseba, kot si bila zjutraj, ne kot njena najbolj izčrpana različica. Če ne bo šlo, pa res razmisli o alternativah. Vlak, avtobus, morda v skrajnem primeru celo selitev. Srečno!
Polona
