Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
So tisti, ki potujejo sami, osamljeni ali srečni? Polona tokrat odgovarja na nenavadno dilemo bralke ...
Draga Polona,
stara sem 41 let, poročena skoraj petnajst let in z možem imava dva otroka. Pred kratkim smo šli družinsko za nekaj dni v Benetke. Prvi večer smo sedeli v majhni restavraciji nekoliko stran od največje turistične gneče. Otroka sta se prepirala zaradi telefona, mož je brskal po Google Maps in razlagal, kaj vse moramo videti naslednji dan, jaz pa sem za sosednjo mizo opazila žensko. Imela je okoli petdeset let, bila je zelo urejena in – sama. Naročila si je kozarec vina in večerjo, med čakanjem je brala knjigo. Potem je počasi pojedla, naročila še sladico in espresso.
Ne vem, zakaj nisem mogla umakniti pogleda z nje, spomnim pa se, da sem najprej pomislila, kako žalostno je, da je sama. Češ, v Benetkah si, enem najbolj romantičnih mest na svetu, pa nimaš nikogar, s komer bi delil večer. Še možu sem potiho rekla, da se mi smili.
Naslednje jutro pa sem isto žensko zagledala v majhni kavarni. Spet je bila sama. Po naključju sva stali druga ob drugi pri pultu in začeli sva se pogovarjati. Vprašala sem jo, od kod prihaja, ona mene, potem pa sem izvedela, da že skoraj tri tedne sama potuje po Italiji. Bila je v Bologni, Firencah, Sieni, zdaj v Benetkah, čez nekaj dni pa je nameravala z vlakom nadaljevati proti Trstu. Vprašala sem jo, ali ji ni nič nenavadno potovati sami. Ona pa se je samo nasmehnila in rekla, da niti najmanj. "Zakaj bi čakala na nekoga, da vidim mesta, ki si jih želim videti? Nisem več najmlajša. Solo potovanja so čarobna, šele takrat se res spoznaš."
Naenkrat sem se počutila kot idiot. Še prejšnji večer sem jo pomilovala, potem pa sem ugotovila, da ji v resnici – zavidam! Pri 41 letih še nikoli nisem šla nikamor sama. Niti za vikend! Ko sem bila mlajša, sem potovala s prijateljicami. Potem sem spoznala moža. Zdaj potujemo kot družina. Enostavno nimam srca, da bi razmišljala o kakšnih solo tripih, če pa je tukaj mož in otroci. Tudi če bi otroke slučajno kje pustila, bi sigurno šla sama z možem. In kot se je izkazalo, tudi mož ni najbolj navdušen nad idejo, da bi šla kam brez njega. Ko smo se vrnili domov, sem mu namreč rekla, da bi jeseni mogoče za dva ali tri dni nekam odšla sama. Rekel je: "Zakaj pa sama?"
Dejansko nisem znala odgovoriti. Ne želim pobegniti od njega ali otrok, rada imam svoje življenje. Ampak od Benetk naprej razmišljam o tem, da sploh ne vem, kakšna sem, ko se mi ni treba prilagajati nikomur. Kaj bi jedla, kdaj bi vstala, kam bi šla. Bi bila osamljena ali pa bi se imela – in tega se skoraj najbolj bojim – čudovito.
Polona, je pri mojih letih sploh normalno, da si kar naenkrat zaželim sama odpotovati nekam? In zakaj imam zaradi tega tako slabo vest?
Petra
Draga Petra,
a ni zanimivo, da si žensko najprej pomilovala? In to osebo, ki je jedla dobro večerjo, pila vino, brala knjigo, potovala po Italiji. Če vprašaš mene, je to naravnost čudovito! Ti pa si v njenem življenju videla žalost samo zato, ker je za mizo manjkal še nekdo. Veliko se moraš še naučiti o življenju, draga moja. Zato sem vesela, da ti je podrla predstavo, v katero si očitno verjela skoraj vse odraslo življenje: da je biti sam nekaj žalostnega. Osamljenost in samota nista niti približno ista stvar. Lahko sediš sam za mizo v Benetkah in se imaš čudovito, lahko pa sediš za mizo z možem in dvema otrokoma ter se počutiš strašno osamljeno.
Torej: pri enainštiridesetih si ugotovila, da obstaja izkušnja odraslosti, ki je še nikoli nisi imela. Biti nekje, kjer te nihče ne pozna, se zjutraj zbuditi in ne ukvarjati z vprašanjem, kaj bomo danes počeli, sesti v restavracijo in naročiti tisto, kar želiš ti. Tri ure hoditi po mestu, ker se ti pač hodi. Ali pa se ob enajstih vrniti v hotel in ves dan brati. To se morda sliši banalno, a za človeka, ki je petnajst let vajen svoje želje vsak dan usklajevati z željami drugih ljudi, ni niti približno.
Zato imam zate zelo preprost nasvet – pojdi, in to čimprej. Mož bo že razumel. Če ne, bi se vprašala o vajinem zakonu in o tem, ali te dejansko spoštuje kot osebo ali pa si mu le priročna. Ni ti treba za tri tedne po Italiji, za začetek pojdi za dva dni. Izberi mesto, v katerem še nisi bila. Rezerviraj si sobo. Vzemi knjigo. In ne delaj načrta, s katerim boš vsako minuto zapolnila samo zato, da ti ne bo neprijetno.
Pojdi sama na kosilo, sprehod, kozarec vina. sladoled. Morda bo prvi večer čuden: pogrešala boš otroke in možu pošiljala fotografije vsake pol ure. Morda boš ugotovila, da sovražiš potovati sama in da se naslednjič nikamor več ne odpraviš brez družbe. Ampak po drugi strani lahko odkriješ nekaj drugega: da ti je lepo v lastni družbi. In če se to zgodi, se tega nikar ne prestraši. Ljubiti svojo družino in uživati brez nje nista nasprotji. To, da dva dni ne potrebuješ moža, ne pomeni, da ga ne potrebuješ v svojem življenju. To, da pogrešaš samoto, ne pomeni, da si naveličana svojih otrok. In želja po nečem, kar pripada samo tebi, ni izdaja ljudi, ki jih imaš rada.
Ženska v Benetkah ni odprla vprašanj o tvojem zakonu, ampak preprosto: ali znaš biti sama s sabo? Pri enainštiridesetih je skrajni čas, da izveš.
Polona
