Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Poloni je pisala bralka, ki si je zaradi komentarjev, ki jih je prejemala v mladosti, obetala drugačno življenje ...
Draga Polona,
tole bo zvenelo obupno domišljavo, ampak ne vem, kako naj drugače razložim svoj problem. Kot otrok sem bila "tista ta pametna". V osnovni šoli sem imela same petice. Hodila sem na tekmovanja, dobivala priznanja, učitelji so me dajali za zgled. V gimnaziji je bilo podobno. Bila sem med nadarjenimi dijaki, imela Zoisovo štipendijo in skoraj brez učenja dobivala odlične ocene. Odrasli okoli mene so ves čas ponavljali iste stvari. "Ti boš še daleč prišla." "Ti lahko postaneš karkoli." "Ti si genialka." Spomnim se celo profesorice, ki je moji mami rekla, da jo prav zanima, kje bom čez dvajset let, ker od mene pričakuje "velike stvari".
No, dvajset let pozneje sem tukaj. Stara sem 35 let. Živim v dvosobnem stanovanju na obrobju Ljubljane, za katerega odplačujem kredit. Imam običajno pisarniško službo in povsem običajno plačo. V službi nisem vodja, nimam svojega podjetja, nisem napisala knjige, nisem doktorirala, nisem izumila ničesar in zagotovo ne spreminjam sveta. Imam partnerja, ki ga imam rada, otrok si ne želiva. Nekaj dobrih prijateljev. Dvakrat na leto grem na dopust. Ob petkih zvečer pogosto naročiva pico in gledava televizijo. Skratka, živim življenje, s katerim bi bil marsikdo verjetno popolnoma zadovoljen. Jaz pa nisem. In zaradi tega se počutim grozno.
Najhuje mi je, ko na družbenih omrežjih zagledam nekoga iz šole, ki mu je uspelo. Pred kratkim sem izvedela, da je nekdanji sošolec, ki sem mu jaz razlagala matematiko, ustanovil uspešno podjetje. Moja prva misel ni bila: "Bravo," ampak "Kako za vraga je uspelo NJEMU, meni pa ne?" Grozno, vem. Včasih sem celo jezna na starše in učitelje. Zakaj so mi toliko let govorili, da sem posebna? Zakaj mi je nekdo pri petnajstih dal občutek, da me čaka izjemno življenje samo zato, ker sem hitro reševala teste? Dolgo sem verjela, da bo nekoč prišla tista velika stvar, zaradi katere bo vse skupaj dobilo smisel. Pa ni. In zdaj se mi zdi, da sem zapravila nekaj, kar sem nekoč imela. Zaradi vsega skrolanja in butastega dela, ki ga opravim v pisarni, niti nimam več mentalnih kapacitet iz preteklosti. Včasih se vprašam, ali sem največje razočaranje prav jaz sama. Kako naj se sprijaznim s tem, da sem bila "nadarjen otrok", odrasla pa sem v popolnoma povprečno žensko?
Ana
Draga Ana,
ne bom ti rekla, da tvoje življenje ni povprečno. Morda je. Ampak veš kaj? To ni tragedija. Tragedija je, da so te pri desetih, petnajstih ali osemnajstih letih prepričali, da povprečno življenje zate pomeni neuspeh. Dolgo si poslušala, da nisi samo pametna. Bila si posebna, drugačna od drugih. Ko ti dovolj odraslih dovolj dolgo govori, da te čakajo "velike stvari", se lahko nekje v tebi naseli zelo nevarna predstava: moje pravo življenje se bo začelo takrat, ko bom postala izjemna.
Ampak veš, odraslo življenje ima za takšne napovedi precej malo posluha. Ni več testa, pri katerem lahko obkrožiš pravilen odgovor in dobiš petico. Uspeh začne zahtevati stvari, ki jih šolski sistem pogosto sploh ne meri: vztrajnost, tveganje, socialne spretnosti, samozavest, sposobnost prenašanja neuspeha – in, žal, tudi denar, poznanstva in to, da si ob pravem času na pravem mestu. Tisti sošolec, ki mu ne privoščiš uspeha, je zelo verjetno bil, pa čeprav je slabše razumel matematiko od tebe.
To, da se sprašuješ, zakaj je uspelo njemu, mi sicer pove, da del tebe še vedno verjame, da je življenje tekmovanje, v katerem si nekoč vodila. Zdaj gledaš rezultate ter ne razumeš, zakaj nisi zmagala. Ampak, draga moja, spričevalo ni vrstni red, po katerem bo življenje pozneje razdelilo srečo in uspeh.
Kakorkoli, praviš, da nisi postala "nekaj več". Kaj pa to sploh pomeni? Več denarja? Ugled? Vodstveni položaj? Knjiga z imenom na naslovnici? Doktorat? Podjetje? Ali samo nekaj, zaradi česar bi lahko nekdanji profesorici rekla: "Vidite, imeli ste prav glede mene." Ker če ne veš, kaj pogrešaš, boš vedno zavidala vsakomur, ki ima nekaj, česar ti nimaš. Tvoj problem ni, da pri petintridesetih nisi izpolnila svojega potenciala, ampak da življenje še vedno ocenjuješ po tem, ali je dovolj impresivno za druge. In tega se moraš odvaditi.
Vseeno pa ti ne bom rekla, naj se preprosto "sprijazniš" s svojim življenjem. Očitno si nezadovoljna. Naredi nekaj! Vpiši se na doktorat, napiši knjigo, ustanovi svoje podjetje. Postani najboljša v nečem, za kar danes sploh še ne veš, da te zanima. Petintrideset pa res ni starost, ko bi človek kar obupal. Toda karkoli boš naredila, naredi zato, ker si tega želiš ti, danes. Ne zato, ker skušaš izpolniti prerokbo o deklici, ki je bila nekoč briljantna.
In če na koncu ugotoviš, da si v resnici želiš dvosobno stanovanje, človeka, ki ga imaš rada, dobre prijatelje, dva dopusta na leto in pico ob petkih? Potem si dovoli tudi to. Ni ti treba postati izjemna, da tvoje življenje ne bi bilo zapravljeno.
Polona
