Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat odgovarja ženski, ki je v enem samem mesecu doživela tri prometne nesreče in se zdaj sprašuje, ali gre zgolj za smolo – ali pa ji skuša vesolje nekaj povedati ...
Draga Polona,
v zadnjem mesecu sem izpolnila tri evropska poročila. Ko to napišem, me kar stisne v želodcu. Stara sem 39 let in v petnajstih letih vožnje nisem povzročila niti ene same nesreče. Potem pa se je v zadnjih štirih tednih zgodilo nekaj, česar si ne znam razložiti.
Prvič sem v koloni prepozno zavirala in rahlo trčila v avto pred seboj. Drugič sem na parkirišču pri vzvratni vožnji oplazila drug avto. Prejšnji teden pa sem v krožišču spregledala voznika in spet povzročila manjšo nesrečo. Nihče ni bil poškodovan, škoda je bila majhna, vsi so bili prijazni.
Ampak ... jaz nisem več okej. Po tretjem evropskem poročilu sem se v avtu zjokala. Ne zaradi škode ali denarja. Ampak ker sem se prvič vprašala, ali je z mano kaj narobe. Res je, da sem v zadnjih mesecih pod hudim stresom. V službi vodim projekt, za katerega pripravljamo poročila za Bruselj, roki so nori, vsak dan delam dlje, kot bi smela. Poleg tega ima mama zdravstvene težave, jaz pa sem tista, ki ureja preglede, dokumentacijo in vse ostalo.
Včasih imam občutek, da sem ves čas nekje drugje. Sedim na sestanku in razmišljam o mami. Sem pri mami in razmišljam o službi. Sem doma in razmišljam o obojem. Mi skuša torej vesolje nekaj povedati ali samo iščem izgovore za lastno nepazljivost?
Prestrašena voznica
Draga prestrašena,
odloži idejo, da ti vesolje pošilja prometna opozorila. Ker mislim, da je resnica veliko bolj preprosta. In veliko bolj človeška. Ko sem brala tvoje pismo, nisem videla ženske, ki jo preganja usoda, temveč žensko, ki že mesece živi na avtopilotu.
Veš, kaj imajo skupnega vse tri nesreče? Nobena ni bila divja, objestna, posledica alkohola ali nevarne vožnje. Pri vseh je šlo za trenutek nepazljivosti. In prav to je tisto, kar me skrbi. Ne nesreče, utrujenost. Človek ne postane nepazljiv čez noč, pred tem običajno dolgo ignorira signale. Slabše spi, težje se zbere, pozablja stvari, naredi več drobnih napak, potem pa nekega dne preprosto stopi na zavoro in si reče: "Kaj se dogaja z mano?"
Najbolj mi je padlo v oči, da si opisala življenje človeka, ki že dolgo nosi breme več ljudi, nekje vmes pa si očitno pozabila nase. Zato ne poslušaj vesolja, ampak svoje telo. Če bi mi napisala, da si zadnje mesece pozabljala ključe, zamujala sestanke in izgubljala fokus, bi rekla isto. Prometne nesreče so samo najbolj glasen način, da si to opazila.
Zdaj pa še nekaj. Mogoče ne moreš odpraviti mamine bolezni ali premakniti rokov, lahko pa priznaš, da nisi robot in da očitno ne zmoreš več voziti skozi življenje s tem nečloveškim tempom.
Polona
