Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokrat se ji bralka oglaša z nenavadno dilemo. Živela bi sama, a ostala v zvezi. Je to mogoče, če sta s partnerjem že naredila korak k skupnemu življenju?
Draga Polona,
stara sem 25 let in s partnerjem, ki je od mene nekaj let starejši, sva skupaj že skoraj sedem let. Skupaj tudi živiva, praktično odkar sem zaključila srednjo šolo. Iz doma svojih staršev sem se preselila naravnost k njemu. Nikoli nisem živela sama, nikoli nisem imela svojega stanovanja, svojih pravil ali občutka, da sem zares odgovorna sama zase. Pa ženskih večerov, malih rutin, občutka svobode.
Zadnje leto vse pogosteje razmišljam, da bi to rada izkusila. Ne zato, ker partnerja ne ljubim. Ravno nasprotno. Z njim si še vedno predstavljam prihodnost in ne zanima me nihče drug. Ampak preprosto me muči občutek, da sem preskočila pomembno življenjsko obdobje. Da sem iz vloge hčerke takoj skočila v vlogo partnerke in nikoli zares ugotovila, kdo sem, ko sem popolnoma sama.
Partnerju sem iskreno povedala, da bi si želela najeti svoje stanovanje. Razložila sem mu, da se ne želim raziti, ampak da bi rada nekaj časa živela sama in se naučila stati na svojih nogah. Vendar on tega niti približno ni razumel. Rekel je, da po toliko letih skupnega življenja, ko bi morala kvečjemu razmišljati o naslednjih skupnih korakih, takšna želja lahko pomeni samo eno – da ga zapuščam ali da nekaj skrivam.
Od takrat je med nama napeto. Ves čas me sprašuje, ali sem spoznala drugega, ali mi ni več lepo z njim in ali samo iščem izgovor za razhod. Po eni strani razumem, da ga je strah, po drugi pa imam občutek, da mi ne dovoli odrasti. Ali je moja želja res tako nenavadna?
Ana
Draga Ana,
to, da si želiš živeti sama, ni nič nenavadnega, je pa precej nenavadno pričakovati, da partner po letih skupnega življenja tega ne bo razumel kot veliko spremembo ali celo izdajo. Zato menim, da imata prav oba.
Ti zato, ker si bila res zelo mlada, ko sta začela živeti skupaj. Premlada, če vprašaš mene. Marsikdo pri petindvajsetih šele prvič najame svoje stanovanje, ti pa imaš za sabo že kar nekaj let skupnega gospodinjstva. Povsem mogoče je, da se ti je šele zdaj odprlo vprašanje, kdo sploh si kot samostojna odrasla oseba. On pa zato, ker si težko predstavlja scenarij, v katerem partnerica odide živet drugam, zveza pa ostane popolnoma enaka. Roko na srce – večina ljudi bi ob takšni novici najprej pomislila na razhod. Zato ga ne obsojaj zaradi njegove reakcije.
Me pa zanima: si res želiš živeti sama? Ali pa si želiš samo več občutka samostojnosti? Ker to ni nujno ista stvar. Veliko stvari, ki jih opisuješ – lastne navade, več časa zase, več odgovornosti – lahko začneš graditi tudi, če še naprej živita skupaj. Morda bi začela s tem in tako ne bi ogrozila vajine zveze?
Če pa globoko v sebi čutiš, da je življenje na svojem nekaj, kar moraš doživeti, potem si tega ne očitaj, vendar pa bodi iskrena: ne obljubljaj partnerju, da se ne bo spremenilo nič. Ker se bo. Če bosta živela vsak na svojem naslovu, bo vajina zveza drugačna. To ni ne dobro ne slabo – je pa dejstvo. Od partnerja zahtevaš veliko prilagoditev in če je ne bo mogel sprejeti, se mi zdi bolj smiselno, da se poslovita. Bolje to kot pa da zatajiš svojo željo in čez desetletje ugotoviš, da si v zvezi povsem neizpolnjena, ob tem pa imaš občutek, da si zamudila mladost ...
Polona
