Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše ženska, ki ji je mož v dobri veri razkril družinsko skrivnost, a jo s tem oropal življenja, kakršnega je poznala ...
Draga Polona,
pred tremi meseci se mi je življenje razdelilo na prej in potem. Na čas, ko sem mislila, da vem, kdo sem in na čas po tistem. Stara sem 30 let, poročena, imam dva majhna otroka in čudovitega moža. Mislila sem, da je moje življenje precej običajno.
Nekega večera pa je mož prišel domov in me vprašal, ali se lahko usedeva. Bil je popolnoma bled. Rekel je, da mi mora povedati nekaj, kar ga žre že nekaj mesecev. Najprej sem mislila, da me vara, da je kdo resno bolan, da imamo finančne težave. Resnica je bila nekaj, česar nisem niti približno pričakovala.
Pred nekaj meseci mu je moja mama po nekaj kozarcih vina na družinskem vikendu povedala skrivnost: moj oče ni moj biološki oče. Rodila sem se po posilstvu, ki ga je doživela kot zelo mlado dekle. Moj oče je za to vedel in se odločil, da me bo vzgajal kot svojo.
Poročila sta se in se dogovorila, da tega ne bom nikoli izvedela. Ko se je mama naslednji dan streznila, je moža rotila, naj mi tega nikoli ne pove. On pa tega ni zmogel. Drug z drugim sva bila namreč vedno zelo iskrena. Večkrat ju je prosil, naj mi resnico povesta sama, pa nista hotela. Na koncu mi jo je povedal on.
Od takrat ne vem več, kdo sem. Ne prepoznam svojih staršev, ne prepoznam svojega otroštva, vse fotografije gledam drugače, vse spomine gledam drugače. Vedno se mi je zdelo, da sem drugačna od brata in sestre, pa nisem našla razloga za to. Mamo sem soočila s tem in sva se skregali. Še vedno se noče zares pogovarjati o tem. Od takrat najin odnos ni več takšen, kot je bil.
Najbolj grozno pa je, da sem jezna tudi na moža. Vem, da ni on kriv, vem, da me ni hotel prizadeti, ampak vsakič, ko ga pogledam, vidim trenutek, ko mi je življenje razpadlo. Mož mi predlaga terapijo, ampak ne morem. Ne želim, da še nekdo drug pozna mojo zgodbo.
Ali je mogoče odpustiti ljudem, ki so ti vse življenje lagali? In ali je mogoče spet pogledati moža, ne da bi se spomnila najhujšega dne svojega življenja?
Ranjena
Draga moja,
ko človek izve nekaj takšnega, izgubi občutek, da razume svoje življenje. Naenkrat začneš dvomiti o vsem. To je izjemno težko breme. Ampak dovoli mi, da se ustavim pri nečem drugem. Pišeš, da si jezna na moža. Pa mislim, da v resnici nisi. Ko se zgodi nekaj tako pretresljivega, iščemo obraz, na katerega lahko obesimo bolečino.
In tvoj mož je bil obraz te novice. Ne vzrok, samo njen glasnik.
To še ne pomeni, da tvoja jeza ni resnična, a morda ni usmerjena v pravega človeka. Moram ti povedati, da se ne strinjam s tvojimi starši. Razumem, zakaj sta molčala. Ne morem pa razumeti, zakaj sta vztrajala pri molku tudi potem, ko je skrivnost prišla na dan. To je bil trenutek, ko bi morala objeti svojo hčer, ne pa jo pustiti samo z najtežjim vprašanjem njenega življenja.
Tudi mož je bil postavljen v skoraj nemogoč položaj. Če bi molčal, bi izdal tebe, ko je spregovoril, pa je izdal njiju in te prizadel. To ni bila poštena izbira. Vedel je, da bo v vsakem primeru bolelo. A je sprejel odločitev, za katero je verjel, da je bolj poštena do tebe. Ali je imel prav? Ne vem. Vem pa, da ni ravnal iz zlobe, ampak iz želje, da med vama ne bi bilo skrivnosti, ki bi lahko nekega dne vrgle senco na vajin zakon.
Praviš, da nočeš na terapijo, ker nočeš, da bi še nekdo poznal tvojo zgodbo. Toda draga Ranjena, ta zgodba ni sramota. In če boš to breme nosila sama, bo samo še težje. To je nenazadnje ena najglobljih kriz identitete, ki jih človek lahko doživi in takšnih kriz ni treba preživeti v tišini.
Polona
