Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Na Polono se je obrnil moški, ki mu je partnerica naredila nekaj tako groznega, da ga je zdaj strah živeti z njo ...
Draga Polona,
star sem 34 let in znašel sem se v situaciji, ki je ne znam več racionalno oceniti.
Pred letom dni sem na nekem portalu za zmenke spoznal leto mlajšo partnerico. Živela je v Mariboru, jaz v Ljubljani. Dobila sva se na zmenku in se takoj ujela. Kdaj pa kdaj je ona z vlakom prišla k meni, kdaj pa jaz k njej. Ker tam ni našla redne službe in sva bila naveličana zveze na daljavo, sem ji predlagal, da se preseli k meni. Tam je namreč živela z dvema cimroma in imela kljub letom še čisto študentsko življenje.
Mislil sem, da ji bo v Ljubljani lažje, da se bo lahko osamosvojila, postavila na noge. Kupil sem ji celo rabljen avto, da se bo lažje vozila na razgovore. Nekaj časa je delala v klicnem centru, potem pa dala odpoved. Zadnjih šest mesecev sem jo praktično v celoti preživljal jaz.
V zadnjem času sva se veliko prepirala, ker sem imel dovolj tega, da sem odgovoren zanjo. Končno je našla novo službo, ki bi jo morala začeti ta teden, jaz pa sem mislil, da se bodo stvari umirile. Prejšnji teden sem na vhod namestil pametni zvonec s kamero. Čisto zaradi varnosti in da bi lažje komuniciral z dostavo, poštarjem itd. Razjezila se je, češ da ji ne zaupam in da posegam v njeno zasebnost. Kregala sva se, dokler nisem obupal in šel spat.
Naslednje jutro me je na mizi čakala skodelica kave. Ko sem jo dvignil, sem opazil nekaj, kar je plavalo na površini. Bila je njena slina s smrkljem. Najprej je vse zanikala, potem pa končno rekla, povsem hladno: "Če sem to res naredila, veš, zakaj."
Prekipelo mi je in takoj sem ji rekel, naj se izseli, a ko sem dobro premislil, sem popustil. Nima staršev, pri katerih bi lahko prespala, v Ljubljani nima nikogar. Zdelo se mi je nečloveško, da bi jo čez noč vrgel na cesto, zato sem ji rekel, naj se začasno preseli v mojo sobo za goste. Strinjala se je, a je potem še kar hodila k meni v spalnico, češ da jo je strah spati sama. Ignoriral sem jo in se držal zase.
Čez dva dni me je želela spet pridobiti na svojo stran tako, da mi je skuhala večerjo. Nisem mogel pojesti niti grižljaja. Samo gledal sem krožnik in razmišljal, kaj vse bi mi lahko naredila s hrano.
Počutim se grozno. Po eni strani se mi smili. Še vedno jo imam rad. Včasih razmišljam, ali se da zvezo še rešiti. Po drugi strani pa se prvič v življenju bojim človeka, s katerim živim. Vem, da mora oditi, ampak ne vem, kako naj jo spravim ven. Prosila me je, če lahko ostane vsaj do prve plače, pa ne vem, če bi tvegal. Kaj naj naredim?
Maj
Dragi Maj,
tokrat bom zelo neposredna. Mislim, da podcenjuješ resnost tega, kar se je zgodilo. Tvoja punca ti ni pripravila neslane šale ali ti v jezi zabrusila nekaj žaljivega, kar, priznam, se zgodi tudi najboljšim. Naredila je nekaj veliko bolj ponižujočega, prikritega in nehigienskega. Zaradi tega si človek brez dvoma zasluži izgubo spoštovanja.
Pišeš, da zdaj ne zaupaš več hrani, ki ti jo pripravi. Kar je logično. Iskreno, tudi jaz ji ne bi, tako da te razumem. Manj pa razumem to, da se ti "smili". Zakaj je njena stiska postala tvoja odgovornost? Od trenutka, ko se je preselila k tebi, si prevzel veliko. Ponudili si ji streho nad glavo, kupil avto, več mesecev financiral njeno življenje. Zdaj pa še iščeš razloge, zakaj bi ostala pod tvojo streho, čeprav se ob njej ne počutiš več varno. To ni partnerstvo. Iz nekega razloga si se postavil v vlogo njenega rešitelja in rešitelji pogosto ostajajo predolgo, ker jih vodi občutek krivde, ne ljubezen.
Praviš, da nima kam. To je neprijetna situacija, ampak ni tvoja odgovornost. Odrasla oseba, ki je sposobna hoditi v službo, je sposobna poiskati začasno sobo, hostel, pomoč prijateljev ali drugo rešitev. Ne pravim, da bo lahko, pravim pa, da ni tvoja naloga, da zanjo tvegaš svoj občutek varnosti.
Poleg tega bi te rada opozorila še na nekaj zelo pomembnega. Ni se ti niti opravičila. Ni prevzela odgovornost. Rekla je: "Če sem to naredila, veš, zakaj." To ni opravičilo, je klasično prelaganje odgovornosti. In dokler nekdo za svoje dejanje krivi človeka, ki ga je prizadel, in to s tako nizkotnim dejanjem, zelo težko verjamem, da razume težo svojega ravnanja.
Zato bom rekla nekaj, česar ne rečem pogosto. Ne, tega odnosa se ne da več rešiti. Mislim, da je čas, da ga končaš ZDAJ. Ne čez en mesec, ne po njeni prvi plači. Zdaj. Ne samo zaradi tega, kar je naredila, ampak ker očitno ni sposobna niti prevzeti odgovornosti. In brez tega ni mogoče graditi zdrave zveze.
Polona
