Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki se je po rojstvu prvega otroka znašla pod isto streho s taščo, in to ne po lastni volji ...
Draga Polona,
pred tremi tedni sem rodila prvega otroka, deklico, ki sva si jo z možem zelo želela. Nosečnost je bila precej naporna, porod pa se je končal z urgentnim carskim rezom, zato okrevanje ni ravno preprosto.
Predstavljala sem si, da bomo prve tedne preživeli sami, se privajali na novo življenje in počasi našli svoj ritem. Toda moja tašča je imela očitno drugačne načrte. Ko smo se z dojenčico vrnili iz porodnišnice, naju je pred hišo pričakal taksi, iz katerega je moževa mama ravno zlagala tri velike kovčke. Najprej sem mislila, da nama je prinesla kakšne stvari za otroka ... potem pa je veselo oznanila: "No, zdaj boste pa tri mesece brez skrbi!"
Izkazalo se je, da se je odločila preseliti k nama za tri mesece, da nama bo pomagala pri dojenčku in gospodinjstvu. To žal ni scena iz kakšnega filma. Mož je za načrt vedel in ji celo pripravil sobo za goste. Meni pa ni povedal ničesar. Ko sem ga vprašala, kako si je lahko kaj takega dovolil, mi je rekel, da me ni hotel obremenjevati pred porodom in da je prepričan, da bom mami še hvaležna.
Tašča je sicer prijazna ženska, vendar je precej gospodovalna. Že prvi dan je začela prestavljati stvari po kuhinji, ker ima po njenem vse napačno organizirano. Naslednje jutro je brez vprašanja oprala moje perilo, vključno s spodnjim perilom, in mi razložila, da očitno uporabljam preveč detergenta.
Toda najhuje je pri dojenčici. Ko jo vzamem v naročje, mi pogosto reče, naj jo kar prepustim njej, da si bom odpočila. Ko joka, mi razlaga, da jo preveč nosim. Ko jo dojim, stoji zraven in komentira, ali je dovolj pojedla. Pred nekaj dnevi sem jo prosila, naj mi hčerko vrne, ker je bila lačna, ona pa mi je odgovorila: "Saj ni treba skočiti vsakič, ko malo zajoka. Tudi jaz sem vzgojila dva otroka."
Vem, da želi pomagati. Res kuha, pospravlja in opravlja nakupe. Toda imam občutek, da v lastni hiši nimam več nobene zasebnosti. Komaj se lahko v miru stuširam, ne da bi me kdo spraševal, ali kaj potrebujem. Z možem sva se zaradi tega že večkrat sprla. Rekel mi je, da sem nehvaležna in da bi bila večina žensk presrečna, če bi imela takšno pomoč.
"Mama je pustila vse svoje obveznosti, da bi nama olajšala življenje, ti pa jo hočeš poslati domov," mi je očital. Ko sem mu odgovorila, da je nihče ni prosil, naj se preseli k nama, je rekel, da zdaj pač ne moreva kar preklicati dogovora. Toda jaz tega dogovora nikoli nisem sklenila!
Pred dnevi sem tašči previdno omenila, da bi rada, da bi bili vsaj nekaj časa sami. Zelo jo je prizadelo. Rekla je, da je očitno odveč in da danes mlade mamice mislijo, da vse vedo bolje od žensk, ki so že vzgojile otroke. Zdaj je vzdušje v hiši grozno. Tašča je užaljena, mož je jezen name, jaz pa se vsak večer zaprem v spalnico in jokam, ker si želim samo malo miru. Sem res nehvaležna? Ali bi morala potrpeti še nekaj tednov, ker nama tašča vendarle pomaga, ali imam pravico zahtevati, da gre domov?
Sara
Draga moja,
najprej čestitke ob rojstvu hčerke. Sicer se sprašujem, kdo je otroka zares rodil, ti ali tvoja tašča? Ne zameri mi te šale, a glede na opisano se zdi, da je ona prevzela glavno vlogo, ti pa si postala nekakšna gostja v lastni hiši.
Najprej razčistiva nekaj pomembnega. Tvoja tašča verjetno res želi pomagati. Kuhanje, pospravljanje in nakupi so za žensko, ki okreva po carskem rezu, lahko neprecenljiva pomoč. Toda pomoč ni pomoč samo zato, ker se je nekdo odločil, da jo bo ponudil. Pomembno je tudi, ali si jo človek, ki naj bi mu bila namenjena, sploh želi. In ti si zelo jasno povedala, da si želiš predvsem miru.
Trije meseci skupnega bivanja niso majhna usluga, ki jo lahko nekdo mimogrede organizira namesto tebe. To je velika sprememba vajinega vsakdana, o kateri bi se morala z možem dogovoriti skupaj. Zato je v tej zgodbi zame precej večji problem tvoj mož kot tašča.
On je svoji mami odprl vrata, ne da bi vprašal ženo, ki se je pravkar vrnila iz porodnišnice. In zdaj ti očita nehvaležnost, ker nisi navdušena nad presenečenjem, ki si ga nikoli nisi želela. Čudovito. Predlagam, da mu poveš nekaj zelo preprostega: "Tvoja mama nama lahko pomaga, če se s tem oba strinjava. Ne more pa tri mesece živeti pri nas samo zato, ker si se tako odločil ti." Potem pa določita konkreten datum njenega odhoda. Ne čez nekaj tednov, ko bo pravi trenutek, ampak datum, s katerim se boš ti počutila dobro.
Če bi ti njena pomoč prišla prav, se lahko dogovorite, da pride dvakrat na teden skuhat kosilo ali opravit nakupe. Toda o tem, kdaj pride in kaj počne, odločata vidva. In še nekaj: komentiranje dojenja, jemanje dojenčice iz naročja in predavanja o tem, kako si ona vzgojila dva otroka, niso gospodinjska pomoč, pač pa nepotrebno vmešavanje v tvoj način vzgoje. Tašči lahko mirno poveš, da ceniš njen trud, vendar boš za svojo hčerko skrbela po svoje. Če želi pomagati, naj vpraša, kaj potrebuješ, namesto da ti razlaga, kaj delaš narobe.
Če bo užaljena, naj bo. Odrasli ljudje lahko prenesejo razočaranje. Novopečeni mamici pa res ni treba poleg okrevanja po operaciji skrbeti še za čustva vseh drugih. In tvoj mož? Naj ne pozabi, da s tem, ko je postal oče, ni dobil dovoljenja, da vse odločitve o vajinem domu prepusti svoji mami ... če misli, da jo bo takole vključeval v vaše družinsko življenje, kadar se mu bo zazdelo in se s tem elegantno izognil svojemu deležu starševanja, ti žal povem, da imaš veliko večji problem kot trije meseci s taščo.
Polona
