Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki je v stiski zaradi moževega različnega pogleda na karierni poti obeh njunih otrok.
Draga Polona,
z možem sva poročena skoraj 30 let in imava dva odrasla otroka. Hči je stara 24 let, sin pa 26. Oba imava neizmerno rada, a se zadnje tedne zaradi njiju prepirava bolj kot kadarkoli prej. Najina hči je pred kratkim diplomirala na zahtevnem študiju farmacije. Vedno je bila odlična učenka, pridna, ambiciozna in zelo disciplinirana. Z možem sva nanjo izjemno ponosna, še posebej mož, ki je tudi sam visoko izobražen in je vedno poudarjal, kako pomembna je izobrazba.
Za diplomo ji je pripravil veliko presenečenje. Na družinskem kosilu ji je izročil kuverto, v kateri je bilo potrdilo o nakazilu 20.000 evrov na njen račun. Rekel ji je, da je to nagrada za ves trud in da želi, da ji ta denar vsaj malo pripomore k osamosvajanju. Hči je bila presrečna, jaz pa sem bila, priznam, precej presenečena. Z možem imava sicer dovolj denarja, da si takšno darilo lahko privoščiva, vendar se o njem prej nisva pogovorila. Rekel je, da je denar vzel iz svojih prihrankov.
Toda pravi problem je nastal nekaj dni pozneje. Najin sin je pred leti po prvem letniku opustil študij strojništva. Fakulteta ga ni zanimala, veliko raje je delal z rokami. Mož je bil takrat zelo razočaran in sta se zaradi tega precej prepirala. Sin se je nato izučil za električarja, se zaposlil in danes že več let dela. Pri 26 letih živi na svojem, plačuje vse svoje stroške in od naju nikoli ne zahteva denarja. Pravzaprav sva mu morala že večkrat reči, naj si vendar kdaj kaj privošči, ker je tako varčen.
Pred nekaj dnevi je prišel na obisk. Sestra mu je očitno povedala za očetovo darilo, saj je možu nekoliko v šali rekel: "Oči, kaj pa jaz dobim za pet let delovne dobe?" Mož mu je povsem resno odgovoril: »Ti si imel priložnost študirati, pa je nisi izkoristil. Sestra si je teh 20.000 evrov zaslužila s trudom. Ti si boš moral denar zaslužiti z delom.«
Sin ni rekel ničesar, mi je pa pozneje priznal, da ga je očetov odgovor zelo prizadel. Ne toliko zaradi denarja, ker pravi, da ga ima dovolj, ampak ker ima občutek, da oče še vedno misli, da je v življenju razočaral. Ko sem moža soočila s tem, mi je rekel, da pretiravam.
"Hči je pet let garala, da je prišla do diplome. Zakaj bi ji dal enako kot sinu, ki je fakulteto pustil po enem letu? Kakšno sporočilo bi bilo to?" Odgovorila sem mu, da je tudi sin pet let trdo delal. Da ima poklic, ki ga opravlja z veseljem, da je samostojen, da dobro zasluži in da sva lahko nanj prav tako ponosna. Mož pa je odvrnil: "Saj sem ponosen nanj. Ampak ne bom se pretvarjal, da sta zaključena zahtevna fakulteta in poklic, za katerega bi bila dovolj poklicna šola, enak dosežek." To me je zelo prizadelo.
Najhuje je, da se je hči zdaj znašla v neprijetnem položaju. Bratu je celo ponudila, da bi si denar razdelila, vendar je to zavrnil. Rekel ji je, da ni ničesar kriva in da ji darilo privošči. Od očeta pa se je precej oddaljil. Jaz zdaj ne vem, kaj naj naredim. Ne zahtevam, da morava otrokom vedno dati do zadnjega evra enako. Ampak ali je prav, da enega nagradiš z 20.000 evri, drugemu pa daš vedeti, da si takšne nagrade ni zaslužil, ker nima diplome? To ni sporočilo, za katerim želim stati ...
Kaja
Draga Kaja,
tvoj mož je hčeri za diplomo podaril 20.000 evrov, sinu pa je za pet let dela, finančno samostojnost in odgovorno življenje podaril sporočilo, da ni dovolj dober. To je po mojem mnenju velik kiks. Seveda s tem, da je mož ponosen na hčerino diplomo, ni prav nič narobe. Zahteven študij je velik dosežek in lepo je, da ga želi proslaviti.
Prav tako ni nujno, da morajo starši odraslima otrokoma vedno dati enake zneske. Življenje ni računovodska razpredelnica, v kateri mora biti ob vsakem darilu enemu otroku na drugi strani enako nakazilo drugemu. Ampak tvoj mož ni zgolj nagradil hčere, hkrati je sinu zelo jasno povedal, zakaj si on enakega darila ne zasluži. In tu tiči jedro problema.
Oprosti, ampak meni se zdi razmišljanje tvojega moža milo rečeno zastarelo. Kaj točno je tvoj sin naredil narobe? Pri dvajsetih je ugotovil, da ga fakulteta ne zanima. Namesto da bi še pet let sedel v predavalnici, ki je ni želel obiskovati, se je izučil za poklic, ki ga veseli. Zaposlil se je, se osamosvojil in danes plačuje svoje položnice. Če mene vprašaš, je to precej uspešna zgodba, sploh v svetu, ko bi mnogi mladi radi bili podjetniki, vplivneži in podobno, pa v tem precej neslavno propadejo.
Morda to res ni zgodba, ki si jo je njegov oče predstavljal, ampak otrokovo življenje ni projekt, pri katerem starši na koncu preverijo, ali je bil izveden po načrtu. Tvoj mož ima vso pravico ceniti univerzitetno izobrazbo. Nima pa pravice sinovega poklica obravnavati kot nekakšno tolažilno nagrado za neuspeh. In njegov stavek, da si bo sin moral denar zaslužiti z delom? Ta je naravnost absurden. Kaj pa sin počne zadnjih pet let? Hodi v službo zaradi družabnega življenja? Električar, ki se pri 26 letih sam preživlja, očitno zelo dobro ve, kaj pomeni zaslužiti denar z delom.
Če vprašaš mene, tvoj mož sinu ne zameri, da je neuspešen. Zameri mu, da je uspešen po svoje. Ker če bi sin pri 26 letih živel doma, bil brez službe in od staršev zahteval denar, bi razumela očetovo razočaranje. Toda fant je samostojen, odgovoren in očitno zadovoljen s svojim poklicem. Kaj več bi si lahko starš želel?
Mislim, da denar zdaj ne more popraviti tega, kar je izrekel. Vseeno pa bi od moža zahtevala, da sinu prizna, da je iz svojega življenja naredil nekaj dobrega, čeprav ni naredil tistega, kar si je želel on. In če mož tega ne razume, naj se vpraša, zakaj mu je pomembnejši naziv pred sinovim imenom kot človek, v katerega je sin odrasel.
Diploma je dosežek. Toda tudi pošteno delo, samostojnost in odgovornost so dosežki. Če tvoj mož tega ne vidi, potem v vaši družini ni sin tisti, ki se mora še kaj naučiti.
Polona
