Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki je povsem po naključju izvedela, da je mož pred leti razmišljal o ločitvi.
Draga Polona,
pred nekaj dnevi sem na povsem običajnem družinskem kosilu izvedela nekaj o svojem zakonu, za kar očitno vsi razen mene mislijo, da je že davno zaključena zgodba.
Z možem sva poročena že več kot deset let, imava dva že malo večja otroka. V tem desetletju sva logično šla skozi dobra in slaba obdobja, posebej naporno pa je bilo pred nekaj leti. Otroka sta bila majhna in sta zahtevala ogromno pozornosti, oba sva ogromno delala, jaz sem bila ves čas utrujena, mož tudi. Veliko sva se prepirala zaradi gospodinjstva, denarja, njegovih službenih obveznosti in čisto banalnih stvari. Vseeno pa si nikoli nisem mislila, da sva tik pred razhodom.
Za razliko od njega. V nedeljo smo bili na kosilu pri njegovih starših. Pogovor je nanesel na znanca, ki se ločuje, in tašča je v nekem trenutku rekla: "Saj sta imela vidva tudi že hujše čase, pa sta jih preživela." Nisem razumela, kaj misli, zato sem jo vprašala, kakšne hujše čase. Tašča je pogledala moža, on pa je takoj rekel: "Mami, pusti zdaj to."
In seveda sem v tistem trenutku vedela, da se je zgodilo nekaj, za kar ne vem. Vztrajala sem. Tašča je postala vidno živčna in rekla, da ni nič takega, mož pa je hotel zamenjati temo. Na koncu, ko sta fanta z dedkom gledala neko oddajo, pa sem iz njiju vendarle izvlekla, da jo je mož pred približno tremi leti poklical in ji povedal, da resno razmišlja o ločitvi.
Tri leta nazaj! Tri leta sem živela z njim, hodila z njim na dopuste, praznovala obletnice, načrtovala prihodnost in odplačevala kredit. Nisem vedela, da je moj mož v nekem trenutku svoji mami povedal, da razmišlja o tem, da bi me zapustil.
Ko sva prišla domov, sva se grozno sprla. Vprašala sem ga, kako mi je lahko to zamolčal, on pa pravi, da mi ni ničesar zamolčal, ker se na koncu ni zgodilo nič. Pravi, da je bil takrat na dnu, da sva se ves čas prepirala in da je v nekem trenutku res pomislil, da tako ne more več živeti. Poklical je mamo, ker je potreboval nekoga za pogovor. Ona mu je menda rekla, naj ne sprejema odločitev v afektu, naj se umiri in naj najprej poskusi rešiti zakon.
In ga je. To je njegov argument. "Nisem se ločil. Ostal sem. Zakaj je zdaj pomembno, da sem pred tremi leti razmišljal o tem?" Meni pa JE pomembno. Ker sem jaz takrat mislila samo, da imava težko obdobje, on pa je – mogoče celo med seksom ali ko je v postelji ležal zraven mene – razmišljal, ali naj najin zakon konča. In za to je vedela njegova mama, jaz pa ne.
Zdaj za nazaj analiziram tisto obdobje in poskušam ugotoviti, kdaj se je to dogajalo. Je bilo takrat, ko smo šli na morje? Ko sva praznovala moj rojstni dan? Me je gledal čez mizo in razmišljal, da bi me zapustil? In še nekaj me boli. Tašča. Vsa ta leta sva se normalno družili, hodila sem k njej na kavo, pazila je otroka, govorili sva o mojem zakonu, ona pa je ves čas vedela nekaj tako velikega.
Razumem, da je njen sin in da ji je zaupal, ampak vseeno se počutim, kot da sem bila izvzeta iz lastnega zakona. Mož zdaj pravi, da delam problem iz nečesa, kar je bilo že zdavnaj rešeno. Ali dejansko pretiravam?
Maša
Draga Maša,
ne pretiravaš, vseeno pa razumem tudi tvojega moža. Zanj se je to zgodilo pred tremi leti in je zaključena zgodba. Zate pa v nedeljo. On je imel tri leta časa, da ta trenutek predela.
Bil je nesrečen. Razmišljal je o ločitvi. Poklical je mamo. Govoril z njo. Očitno je potem sprejel odločitev, da želi ostati, in življenje je šlo naprej. Ti si vse te informacije dobila med nedeljskim kosilom.
Seveda si v šoku. Ampak, draga moja, tvoja tašča ti tega ni bila dolžna povedati. Njen sin jo je poklical v stiski in ji nekaj zaupal. Če ji ni povedal, da je v nevarnosti on, ti ali otroka, je imela vso pravico ta pogovor obdržati zase. Pravzaprav bi bilo precej nenavadno, če bi te naslednji dan poklicala in rekla: "Samo da veš, moj sin razmišlja o ločitvi." Če bi to storila, ne bi bila prav dobra mama. Zato je ne kaznuj za to, ker je tri leta spoštovala zaupanje svojega sina.
Z možem pa imata nekaj za razčistiti. Ne da je pomislil na ločitev. Ljudje v dolgih zakonih včasih pomislijo tudi na stvari, ki jih nikoli ne naredijo. Ampak da ti nisi vedela, kako zelo nesrečen je bil. To je vajin pravi problem. Ti si isto obdobje doživljala kot naporno, on ga je doživljal kot tako hudo, da je razmišljal o koncu zakona. Med tema dvema interpretacijama je precej velika razlika. In očitno je o tej razliki lažje govoril z mamo kot s tabo. To bi mene skrbelo veliko bolj kot dejstvo, da je nekoč izgovoril besedo ločitev.
Zato mu nehaj očitati misel na ločitev in ga raje vprašaj: "Kaj je bilo takrat tako narobe, da si želel oditi?" In ga potem poslušaj. Vprašaj ga tudi: "Kaj se je potem spremenilo, da si se odločil ostati?" To je morda še pomembnejši odgovor. Ker trenutno gledaš samo na dejstvo, da je pred tremi leti skoraj odšel. Pozabljaš pa na drugi del zgodbe.
Jaz lahko samo ugibam. Morda zaradi otrok. Morda zaradi strahu. Morda zato, ker je ugotovil, da te še vedno ljubi. Morda zato, ker sta začela bolje funkcionirati. To moraš izvedeti od njega. Ravno tako imaš vso pravico od njega zahtevati še nekaj: da v primeru, da bo še kdaj razmišljal o odhodu, ne boš zadnja, ki bo to izvedela.
Mama, terapevt, prijatelj ali kdorkoli so lahko njegovi zaupniki. Ampak človek, s katerim ima težavo, mora prej ali slej postati del pogovora. Zakona namreč ne moreš reševati z nekom, ki sploh ne ve, da je treba kaj reševati.
Polona
