Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Bralka jo tokrat sprašuje, ali lahko zveza z dvajsetletno razliko v letih preživi test časa.
Draga Polona,
stara sem 26 let, moj partner pa 46. Skupaj sva sedem mesecev. Preden kdo zavije z očmi – ne, ni bogat, ni moj šef in ni me "očaral" z dragimi darili. Vanj sem se zaljubila zato, ker je najbolj miren, spoštljiv in čustveno zrel moški, kar sem jih spoznala. Po letih razočaranj z vrstniki imam prvič občutek, da sem v zdravi zvezi. Ob njem sem mirna, posluša me, nikoli ne kriči, ve, kaj hoče od življenja. V sedmih mesecih sem z njim doživela več lepega kot v vseh prejšnjih zvezah skupaj.
Pa vendar me nekaj ves čas gloda. Včasih imam občutek, da žalujem za življenjem, ki ga nikoli ne bom živela. Moje prijateljice se zaljubljajo, skupaj s partnerji gradijo kariere, se selijo, delajo napake, odraščajo. Moj partner je vse to že dal skozi.
Včasih me prešine misel, da bom pri štiridesetih skrbela za partnerja, ki bo tik pred upokojitvijo. Ali pa da bom zamudila tisto posebno izkušnjo, ko dva človeka skupaj odraščata, nekaj gradita.
Od marsikoga sem tudi slišala, da najina zveza ne bo trajala oziroma da mi bo čez deset let žal. Po drugi strani pa si težko predstavljam, da bi ga zapustila. Res ga ljubim. Ali samo preveč razmišljam?
Manja
Draga Manja,
velika starostna razlika sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Poznam pare, med katerimi je dvajset let razlike in so srečnejši od marsikaterega para enake starosti.
Poznam pa tudi take, pri katerih so se razlike pokazale šele čez deset ali petnajst let.
Zato bi te opozorila na nekaj drugega. Ko pišeš o partnerju, skoraj ves čas opisuješ, kaj ti daje: mir, varnost, stabilnost, zrelost. To je čudovito. A vprašaj se še nekaj.
Ali ti poleg tega pušča dovolj prostora, da si tudi ti lahko šestindvajsetletnica? Da si kdaj neodgovorna, da spreminjaš načrte, da še ne veš vsega, da rasteš. Obstaja namreč razlika med partnerjem, ki je starejši, in tistim, ob katerem imaš občutek, da moraš preskočiti nekaj življenjskih obdobij.
Tvoje skrbi vsekakor niso nepomembne. Vprašanja o prihodnosti niso znak, da ga ljubiš manj, ampak da razmišljaš dolgoročno. In to je pametno. Pogovarjajta se o stvareh, o katerih se pari pogosto začnejo pogovarjati veliko prepozno. Kako si predstavljata naslednjih deset, dvajset let? Kaj, če bo eden potreboval več nege kot drugi? Kako gledata na otroke, kariero, upokojitev, zdravje?
Ljubezen sama teh vprašanj ne reši, olajša pa pogovor o njih. Če boš po teh pogovorih še vedno čutila isti mir, ki ga opisuješ danes, potem ne dovoli, da ti okolica dopoveduje, da je vajina zveza obsojena na neuspeh. Če pa ugotoviš, da te ne razjeda starostna razlika, ampak občutek, da si zaradi nje odpovedala delu sebe, tega občutka ne pometi pod preprogo.
Polona
