Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Na primer to, da mož gugla, kako oditi, kar je dilema bralke, ki tokrat piše Poloni ...
Draga Polona,
Z možem sva skupaj sedem let. Imava dva otroka, hišo na obrobju Ljubljane, oba redni službi. Nisva popoln par, sva pa skupaj previharila že marsikaj in imava se rada. Vsaj tako sem mislila. Dokler nisem po naključju pogledala zgodovine na njegovem telefonu. Sploh ne vem, zakaj sem to naredila, dal mi ga je, da bi mi pokazal neke recepte in drugače mi kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet, vedno sem mu zaupala ... ampak nekaj mi ni dalo miru.
Najprej sem zagledala nekaj, kar me sploh ni presenetilo: pornografija. Priznam, ni mi bilo všeč, ampak sem si rekla, da marsikateri moški to gleda. Potem pa sem pogledala še nekaj vrstic nižje in takrat mi je zastalo srce. Iskalna gesla so bila "Kako veš, ali si srečen v zakonu?", "Kako oditi brez slabe vesti?", "Kako povedati partnerki, da nisi več zaljubljen?" in čisto na koncu "Ali otroci trpijo, če starša ostaneta skupaj samo zaradi njih?"
Polona, v tistem trenutku sem imela občutek, da mi je nekdo spodmaknil tla pod nogami. Dojela sem, da moj mož živi v čisto drugačnem svetu kot jaz. Jaz sem mislila, da imava miren, normalen zakon, on pa je očitno iskal izhod. Ko me je vprašal, ali sem pogledala recept, sem samo stala tam s praznim pogledom. Čez nekaj sekund sem mu pokazala, kaj sem našla.
Ni se jezil, samo zavzdihnil je. Potem je rekel, da je vse skupaj "zakomplicirano". In ja, da ima včasih res take misli, ampak da to ne pomeni, da bo res odšel. Da me niti nikoli ni prevaral in da me bo imel vedno rad kot mamo svojih otrok. Ampak da je malo izgubljen.
Od takrat živiva precej drug mimo drugega, komunicirava minimalno. Ne morem pozabiti teh njegovih vprašanj. Zdi se mi, da je vsak njegov nasmeh lažen, vsak objem prisiljen. Ne vem več, ali naj se borim za zakon ali pa naj samo čakam, da zbere pogum in me zapusti.
Tara
Draga moja,
povsem nenamerno si imela vpogled v možev notranji monolog, kar je, verjamem, zelo boleče. Njegova vprašanja so vprašanja, ki jih ljudje običajno nosimo globoko v sebi. Nekateri jih zaupamo prijateljem, drugi terapevtu, tretji pa, očitno, spletnemu iskalniku. In ti si po naključju pokukala v del njegovega sveta, ki ti nikoli ni bil namenjen. Ne veva pa, ali so bile to res spontane, impulzivne misli, ki jih je imel recimo po nekem prepiru ali ko si mu šla posebej na živce, ali pa je to nekaj, kar počne pogosto.
Vsekakor jaz tega ne bi pometla pod preprogo. Če je rekel "To še ne pomeni, da bom res odšel", se mi skoraj dozdeva, da je odhodu že razmišljal. Veliko parov naredi isto napako: ko pride tak trenutek, eden reče: "Pozabiva, da se je zgodilo," drugi pa si oddahne. Oba nadaljujeta s skupnim življenjem, kot da se ne bi zgodilo nič. Ampak vprašanja ne izginejo, samo potuhnejo se za nekaj časa, potem pa se vrnejo.
Jaz bi ga vprašala: Kaj si upal, da boš našel v teh odgovorih? Si iskal dovoljenje za odhod? Upanje, da se da zakon rešiti? Potrditev, da nisi slab človek? Ali samo nekoga, ki bi razumel tvojo zmedo? To je pogovor, ki ga morata imeti, in to čimprej.
Pa ne pristani na polovične odgovore. Češ, samo malo sem brskal, to nič ne pomeni.
Takšna vprašanja vedno nekaj pomenijo. Morda ne konca zakona, vsekakor pa to, da je eden od partnerjev ostal sam s svojimi dvomi. To je nevarno, ker vodi v življenje, v katerem dva človeka vsak večer ležita drug ob drugem, v resnici pa živita vsak v svoji glavi.
Ne boj se resnice ali tišine. Zakonov največkrat ne uničijo vprašanja, temveč to, da si jih partnerja nikoli ne upata zastaviti drug drugemu.
Polona
