Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje užaloščeni vdovi, ki je menila, da si bo s finančno pomočjo sinu kupila tudi stalno prisotnost v njegovi družini ...
Draga Polona,
stara sem 65 let, sem vdova in imam enega sina, ki je star 36 let. Do pred kratkim sem bila prepričana, da imava zelo lep odnos, zdaj pa se sprašujem, ali sem pri njegovi vzgoji naredila veliko napako.
Pred štirimi leti sta sin in njegova žena kupovala stanovanje. Cene nepremičnin so bile že takrat visoke, čeprav na srečo živimo vsaj v Mariboru, ne v Ljubljani, sama pa nista imela dovolj prihrankov za polog in vse stroške, povezane z nakupom. Ker sem želela pomagati, sem jima ponudila 70.000 evrov.
To je bil skoraj ves denar, ki sva ga z možem privarčevala v življenju. Po njegovi smrti sem živela precej skromno in prihranke hranila za stara leta, vendar se mi je zdelo pomembneje, da ima moj edini otrok varen dom. Denar sem jima podarila. Nikoli nisem zahtevala, da mi ga vrneta, in nikoli nisem pričakovala, da bom zaradi tega solastnica stanovanja. Sem pa pričakovala nekaj drugega: da bomo ostali povezani kot družina.
Sin in snaha sta se res preselila v lepo trisobno stanovanje, približno petnajst minut vožnje od mene. Sprva je bilo vse čudovito. Pomagala sem jima pri selitvi, kupila nekaj gospodinjskih aparatov in pogosto prinesla kosilo, kadar sta dolgo delala. Pred dvema letoma sta dobila hčerko, mojo prvo vnukinjo. Takrat sem bila presrečna. Ker sem že upokojena, sem jima lahko veliko pomagala. Včasih sem prišla skuhat kosilo, drugič sem popazila vnukinjo, da sta si lahko kaj uredila. Če sem bila v bližini, sem se pogosto oglasila samo za nekaj minut, da sem videla malo punčko.
Priznam, da se nisem vedno napovedala. Toda nikoli nisem imela občutka, da bi ju to motilo. Saj sem vendar njegova mama in babica njegovega otroka, ne kakšna neznanka. Pred približno pol leta pa se je snaha začela čudno obnašati. Ko sem prišla, je bila včasih videti slabe volje. Enkrat mi je rekla, da ravno uspava otroka in da ni primeren trenutek. Drugič mi je pojasnila, da imata s sinom načrte in da bi bilo bolje, če bi prej poklicala.
To me je prizadelo, saj sem jima vedno samo želela pomagati. Potem pa je prišlo do dogodka, zaradi katerega se je vse spremenilo. Neko soboto sem bila v trgovini blizu njunega stanovanja. Kupila sem nekaj stvari za vnukinjo in se odločila, da grem mimo, da jima jih odnesem. Pozvonila sem, vendar nihče ni odprl. Ker imam ključ, ki sta mi ga dala za nujne primere in občasno varstvo vnukinje, sem odklenila in vstopila.
Izkazalo se je, da sta doma. Sin je bil pod prho, snaha pa je v dnevni sobi počivala, medtem ko je vnukinja spala. Ko me je zagledala, je bila vidno razburjena. Vprašala me je, zakaj sem kar vstopila.
Pojasnila sem ji, da sem pozvonila, vendar ni nihče odprl, zato sem uporabila ključ. Rekla sem, da sem prinesla nekaj stvari za vnukinjo in da ne bom dolgo.
Takrat mi je odgovorila, da to ni pomembno in da ne morem kar prihajati v njuno stanovanje, kadar se mi zahoče. Priznam, da sem bila užaljena. Rekla sem ji, da ne more kar namigovati, da sem vsiljivka, saj sem vendar pomagala kupiti to stanovanje. To je bila očitno napačna stvar, saj se je še bolj razburila. Odgovorila je, da mi je za denar hvaležna, vendar da to ne pomeni, da imam pravico vstopati v njun dom brez povabila. Odšla sem, ker se nisem želela prepirati.
Zvečer me je poklical sin. Pričakovala sem, da se mi bo opravičil za ženino obnašanje. Namesto tega pa mi je povedal, da sta se o vsem pogovorila in da se strinja z njo. Rekel je, da me imata rada, vendar da moram odslej vsak obisk napovedati in počakati, da mi potrdita, ali jima ustreza. Dejal je tudi, da želi, da jima vrnem rezervni ključ.
Polona, sinu sem podarila 70.000 evrov, zdaj pa moram prositi za dovoljenje, če želim obiskati lastnega otroka in vnukinjo! Vprašala sem ga, ali se mu to zdi normalno. Odgovoril mi je, da sva že večkrat govorila o nenapovedanih obiskih in da očitno nisem razumela, da ju motijo. Da imata svojo družino in da bi si želela zasebnost. Potem je omenil še nekaj stvari. Da zelo pogosto komentiram, kako imata urejeno stanovanje. Da snahi dajem nasvete glede vzgoje, čeprav me zanje ne prosi. In da sem nekoč omenila, da bi lahko bila vnukinja malo bolj toplo oblečena.
Priznam, da sem vse to kdaj res rekla. Toda saj smo družina! Ali danes res ne smeš več ničesar povedati? Najbolj pa me je prizadelo, ko mi je sin rekel, da se počutita, kot da zaradi moje finančne pomoči nikoli ne bosta imela popolnoma svojega doma. Pa saj jima nikoli nisem rekla, da mi morata denar vrniti. Nikoli nisem zahtevala, da mi plačujeta najemnino ali da mi kako drugače povrneta pomoč. Samo želela sem, da bi se lahko oglasila pri sinu, kadar bi ga pogrešala! Ampak naj bo, kakor hočeta. Vrnila sem jima ključ in že skoraj mesec dni nisem bila pri njiju.
Sin me sicer kliče in me je dvakrat povabil na obisk, vendar sem oba predloga zavrnila. Ne morem se pretvarjati, da je vse v redu, če pa se v stanovanju, ki sem ga pomagala kupiti, očitno ne smem več počutiti dobrodošlo. Pred dnevi mi je rekel, da sem trmasta in da sama ustvarjam težavo. Jaz pa se sprašujem, ali je res tako nerazumno pričakovati malo hvaležnosti.
Moje prijateljice pravijo, da je današnja mladina itak nehvaležna in da sem naredila napako, ko sem jima dala toliko denarja. Pa naj bi se sama trudila, pravijo, in videla, kako je, ko moraš nekaj res ustvariti sam. Včasih razmišljam, da bi morala prihranke res obdržati zase. Ali je prav, da mi sin po vsem, kar sem naredila zanj, zdaj postavlja takšne pogoje? Je res tako nerazumljivo, da želim biti del njihovega življenja?
Marija
Draga Marija,
ko sem prebrala tvoje pismo, sem najprej pomislila na to, kako zelo osamljeno se moraš počutiti. Predstavljam si, da po moževi smrti sin in njegova družina zate pomenijo še toliko več. Da se veseliš obiskov, da ti vnukinja polepša dneve in da ti občutek, da te nekdo potrebuje, daje nekaj, kar si po izgubi moža morda zelo pogrešala. In potem ti nekega dne lastni sin reče, da ne smeš več prihajati, kadar želiš. Verjamem, da te je zabolelo.
Še posebej zato, ker si mu pred štirimi leti podarila skoraj vse življenjske prihranke. Sedemdeset tisoč evrov je ogromno denarja. Za marsikoga pomeni desetletja odrekanja, varčevanja in odpovedovanja stvarem, ki bi si jih sicer lahko privoščil. Ti si ta denar podarila sinu, ker si želela, da bi imel lažje življenje, kot si ga morda imela sama. In mislim, da si zaradi tega zaslužiš veliko hvaležnost. Toda zdaj prihaja del, pri katerem se s tabo žal ne bom mogla strinjati.
Tvoj sin ima pravico odločati, kdaj lahko prideš na obisk. Tudi če si mu podarila 70.000 evrov. Vem, da se ti to sliši kruto. Toda poskusi za trenutek pogledati na položaj z njegove strani. S sinom in snaho ste si očitno zelo blizu. Veliko si jima pomagala, skrbela za vnukinjo, kuhala kosila in bila na voljo, kadar sta te potrebovala. Verjamem, da si vse to počela iz ljubezni. Toda med tem, da si nekomu vedno pripravljena pomagati, in tem, da si vedno prisotna v njegovem življenju, je pomembna razlika.
Tvoj sin je odrasel. Ima ženo in otroka. Skupaj ustvarjajo svoje navade, svoj vsakdan in svoj dom. In čeprav si jim pomagala ta dom kupiti, moraš sprejeti, da je zdaj njihov. To ne pomeni, da te ne potrebujejo več, pomeni samo, da te ne potrebujejo vedno. V pismu pišeš, da si si želela samo to, da bi ostali povezani kot družina. Mislim, da se prav v tem stavku skriva bistvo tvoje bolečine. Morda te v resnici ne boli toliko to, da moraš pred obiskom poklicati, ampak da nisi več tako pomemben del sinovega vsakdana, kot si bila nekoč. Da ima zdaj svojo družino, svoje načrte in svoje življenje, ti pa moraš počakati, da v njem najde prostor tudi zate.
To je lahko za starša zelo težko. Še posebej za nekoga, ki je ostal sam. Toda to, da te sin ne potrebuje vsak dan, še ne pomeni, da te nima rad. Pravzaprav je lahko tudi znak, da si ga dobro vzgojila. Da je odrasel v samostojnega človeka, ki zna poskrbeti zase in za svojo družino. To je nekaj, na kar si zagotovo lahko ponosna.
Zdaj pa morava spregovoriti še o dogodku z rezervnim ključem. Razumem, da nisi imela slabih namenov. Bila si v bližini, kupila si nekaj stvari za vnukinjo in želela si ju razveseliti. Toda ko si pozvonila in nihče ni odprl, bi morala oditi. Ne zato, ker bi bila nezaželena, ampak ker imata sin in snaha pravico do zasebnosti. Morda sta bila utrujena, morda sta si po napornem tednu želela nekaj ur samo zase. To je povsem normalno. Rezervni ključ je namreč znak zaupanja, ne dovoljenje, da lahko vstopiš, kadar želiš.
Po drugi strani razumem, da te je snahin odziv prizadel. Morda bi ti lahko svojo željo povedala bolj nežno. Morda bi se lahko zavedala, da pred njo stoji ženska, ki ji je veliko pomagala in ki se je prišla oglasit z dobrimi nameni. Toda tudi tvoja snaha je človek. Je mama majhnega otroka, ima svoje obveznosti in pravico do trenutkov, ko ji ni treba sprejemati obiskov, kuhati kave ali poslušati nasvetov o vzgoji. In če je že večkrat poskušala povedati, da si želi, da se pred obiskom napoveš, potem je mogoče, da je bila tistega dne preprosto na koncu s potrpežljivostjo.
Zato ji njenega odziva ne bi preveč zamerila, bi pa tebe prosila, da razmisliš o nečem drugem. Ko ti je rekla, da ne moreš kar vstopati v njuno stanovanje, si jo spomnila na denar, ki si ga prispevala za nakup. Zakaj? Verjamem, da tega nisi rekla zato, ker bi želela izsiljevati. Verjetno si bila prizadeta in si v tistem trenutku želela, da bi snaha razumela, koliko ti pomeni njuna družina. Toda predstavljaj si, kako je tvoje besede slišala ona. Kot da ti zaradi finančne pomoči nekaj dolguje. In prav tu se lahko začnejo odnosi zapletati.
Darilo ne bi smelo postati dolg, ki ga mora prejemnik odplačevati z odpovedovanjem lastnim mejam. To velja tudi za darila, ki jih podarimo iz največje ljubezni. Marija, tvoj sin ti je lahko neizmerno hvaležen za vse, kar si storila zanj, in si hkrati želi, da pred obiskom pokličeš. Ti dve stvari se ne izključujeta. Kot vidiš, mu je mar, še vedno te kliče, še vedno te vabi na obisk, še vedno želi, da si del njegove družine. Samo drugače, kot si si predstavljala. In tu se mi zdi, da si v svoji prizadetosti naredila nekaj, kar ti pravzaprav povzroča še več bolečine. Dvakrat te je povabil, pa si ga zavrnila.
Razumem, zakaj. Želela si, da bi razumel, kako zelo te je prizadel. Morda si upala, da bo zaradi tvoje odsotnosti spoznal, kaj izgublja, in te prosil, naj bo spet vse po starem. Toda s tem kaznuješ tudi sebe. Pogrešaš sina in vnukinjo, hkrati pa zavračaš priložnosti, da bi ju videla. Ali ni škoda, da bi zaradi spora o tem, kako se dogovarjate za obiske, izgubila prav tisto bližino, ki si jo tako zelo želiš? Pokliči sina. Povej mu, da te je njegov odziv prizadel, ker si se počutila odrinjeno. Da si po moževi smrti morda še bolj navezana nanj in da ti druženje z vnukinjo pomeni ogromno. Toda povej mu tudi, da zdaj razumeš, zakaj si želi več zasebnosti. Opraviči se za nenapovedan vstop v stanovanje in za to, da si v prepiru omenila denar. Nato ga vprašaj, ali bi lahko našli način, da bi se redno videvali. Morda bi se lahko dogovorili za skupno nedeljsko kosilo, popoldne z vnukinjo ali kakšno drugo navado, ki bi se je vsi veselili. Tako ne bi imela občutka, da moraš za vsak obisk posebej prositi, onadva pa bi vedela, kdaj te lahko pričakujeta.
Seveda se lahko kdaj oglasiš tudi spontano. Toda najprej pokliči in sprejmi, če ti rečeta, da jima tisti dan ne ustreza. To ni zavrnitev tebe kot mame in babice, temveč samo zavrnitev obiska ob nepravem času. Rada pa bi se dotaknila še tvojih prihrankov. Napisala si, da si sinu podarila skoraj ves denar, ki sta ga z možem privarčevala za stara leta. To je bila izjemno velikodušna odločitev, vendar upam, da si ob tem dovolj poskrbela tudi zase.
Ker si zaslužiš varno in dostojno starost. Zaslužiš si potovanja, drobna razvajanja, mir in občutek, da ti ni treba za vsako nepričakovano položnico skrbeti, kako jo boš plačala. Tvoj sin ima zdaj svoj dom. Ti pa moraš imeti svoje življenje. In morda je prav to trenutek, ko bi bilo dobro, da začneš več pozornosti namenjati tudi sebi. Prijateljicam, izletom, dejavnostim, ki te veselijo. Stvarem, ki niso povezane samo s tem, ali te bo sin danes poklical in ali boš lahko videla vnukinjo. Ne zato, ker bi se morala od družine oddaljiti, ampak ker si zaslužiš življenje, ki je polno tudi takrat, ko tvoj sin nima časa. Sinu pa dovoli, da se v domu, ki si mu ga pomagala ustvariti, počuti tudi zares doma. In verjemi, ko bo vedel, da spoštuješ njegove meje, ti bo še raje odpiral vrata.
Polona