Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Na Polono se je tokrat obrnila bralka, ki ne more več prenašati nepravičnosti v lastni družini ...
Draga Polona,
stara sem 49 let in zadnje mesece se z mamo in bratom skoraj ne pogovarjam. Razlog je denar oziroma nekaj, kar se mi zdi tako nepošteno, da me bes razjeda do kosti in včasih ponoči ne morem spati. Moja mama je stara 78 let. Pred štirimi leti je svojo hišo v okolici Celja, vredno približno 250.000 evrov, prepisala na mojega mlajšega brata. Gre za večjo dvostanovanjsko hišo, v kateri smo odraščali. Brat z družino živi v zgornjem nadstropju, mama pa je ostala v pritličju, kjer ima svoje stanovanje.
Meni ni dala ničesar, ker naj bi brat bolj potreboval pomoč. Ima namreč dva majhna otroka in z ženo komaj prideta čez mesec, jaz pa sem finančno preskrbljena. Z možem sva pred leti kupila stanovanje, za katerega sicer še vedno odplačujeva kredit, ampak to seveda nikogar ne zanima. Brat je bil namreč vedno mamin ljubljenček. Ne bom rekla, da me ni imela rada, toda že od otroštva je bilo jasno, da zanj veljajo drugačna pravila.
Če je imel težave v šoli, so bili krivi učitelji. Če je izgubil službo, je bil kriv delodajalec. Če je potreboval denar, mu ga je mama dala. Jaz pa sem bila vedno tista, ki se bo že znašla.
Ko je pred štirimi leti prišlo do prepisa hiše, sem bila prizadeta, vendar nisem želela delati scene. Sploh, ker mi je mama pojasnila, da si je ob prepisu zagotovila dosmrtno pravico bivanja, brat pa ji je v zameno obljubil, da bo skrbel zanjo, ko bo ostarela. "Ti imaš svoje življenje, on pa bo tukaj z mano," mi je rekla.
Sprejela sem njeno odločitev. Čeprav me je bolelo, sem si rekla, da ima pravico s svojim premoženjem narediti, kar želi. Toda zdaj se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem popolnoma izgubila potrpljenje. Mama je pred nekaj meseci padla in si zlomila kolk. Po operaciji se je njeno zdravstveno stanje precej poslabšalo. Težje hodi, potrebuje pomoč pri osebni higieni in ne more več sama skrbeti zase.
Brat je sprva obljubljal, da bo uredil pomoč na domu. Potem pa je začel govoriti, da je vse skupaj preveč zahtevno. Njegova žena dela v proizvodnji, v izmenah, otroka sta še v šoli, on pa ima zahtevno službo. Pravi, da kljub temu, da so v isti hiši, ne morejo skrbeti za mamo štiriindvajset ur na dan in da so se odločili, da bi bilo zanjo najbolje, da gre v dom za starejše.
S tem se načeloma strinjam. Mama res potrebuje več pomoči, kot ji jo lahko zagotovi družina. Toda potem je prišlo vprašanje, kdo bo dom plačeval. Mama ima približno 850 evrov pokojnine. Za oskrbo in druge stroške, ki jih po njenem izračunu ne bi mogla pokriti sama, bi potrebovala še približno 600 evrov na mesec.
In mama je sklenila, da bi bilo najbolj pravično, če bi ta znesek plačevala jaz. "Brat ima dva otroka in komaj shaja iz meseca v mesec. Ti imaš dobro službo, z možem imata stanovanje, hči pa je že skoraj odrasla. Res ne razumem, zakaj ti je tako težko pomagati lastni materi."
Vprašala sem jo, ali se zaveda, kaj govori. Brat je dobil hišo za 250.000 evrov, ravno z razlogom, da bi ji pomagal, zdaj pa pričakuje, da bom jaz vsak mesec plačevala 600 evrov za njeno oskrbo. Ko sem rekla, da se mi to ne zdi pošteno, je odgovorila, da je brat hišo dobil zato, ker jo je potreboval, in da tega ne morem ves čas metati naprej.
Tisti dan sem govorila z bratom in ga spomnila na to, da je bila hiša prepisana nanj prav zato, ker je obljubil, da bo skrbel za mamo. Odgovoril mi je, da se razmere spreminjajo in da si takrat ni predstavljal, kako zahtevna bo njena oskrba. Predlagala sem, naj del hiše odda ali naj iz svojih prihodkov prispeva vsaj polovico manjkajočega zneska.
Takrat se je razjezil. Rekel mi je, da sem vedno samo čakala na priložnost, da mu očitam hišo, in da je očitno denar zame pomembnejši od maminega zdravja. "Če imaš mamo rada, ji boš pomagala, ne pa računala, kdo je kaj dobil," mi je zabrusil. Ta stavek me je tako razjezil, da sem prekinila pogovor.
Zdaj mi mama skoraj vsak dan telefonira in govori, da je žalostna, ker se njena otroka prepirata zaradi denarja. Pravi, da je vse življenje skrbela za naju in da si ni predstavljala, da bom na stara leta tako hladna. Hladna? Prosim? Ko je bila v bolnišnici, sem jo obiskovala skoraj vsak dan. Vozila sem jo na preglede, urejala dokumentacijo in ji kupovala zdravila. Tudi zdaj sem pripravljena pomagati, kolikor lahko.
Ne morem pa sprejeti, da bi morala naslednjih deset let vsak mesec plačevati 600 evrov, medtem ko brat živi v hiši, ki jo je dobil prav v zameno za skrb zanjo. Z možem imava še približno 70.000 evrov stanovanjskega kredita. Najina hči študira in tudi njej finančno pomagava. Res nisva revna, vendar 600 evrov na mesec za naju ni majhen znesek. In zakaj bi morala biti kaznovana, ker sem bila vedno bolj ambiciozna kot brat, ki mu res ni uspelo zgraditi ravno uspešnega življenja?
Najbolj me boli, da mama sploh ne vidi, kako nepoštena je njena zahteva. Zanjo je brat še vedno tisti, ki potrebuje pomoč, jaz pa tista, ki bo že nekako zmogla. Pred nekaj dnevi mi je celo rekla, da bo očitno morala prodati nekaj nakita, ker se na lastno hčer ne more zanesti. In zdaj se počutim grozno. Po eni strani vem, da mama potrebuje pomoč in da si zasluži dostojno starost. Po drugi pa imam občutek, da bi s plačevanjem doma samo še enkrat pristala na isto vlogo, ki jo imam v družini že vse življenje.
Sem sebična? In ali imam pravico končno reči ne, čeprav gre za mojo lastno mamo?
Barbara
Draga Barbara,
tvoja mama je pred štirimi leti sinu podarila hišo, vredno približno 250.000 evrov, ker ji je obljubil, da bo na stara leta skrbel zanjo. Zdaj se je izkazalo, da je ta obljuba nekoliko zahtevnejša, kot si je predstavljal, zato bi mamo rad preselil v dom za starejše. Razumem, se zgodi, niso vsi usposobljeni za skrb za starostnike.
Narobe pa je, da bi brat obdržal hišo, mama bi šla v dom, ti pa bi plačevala račun. In ko si opozorila, da se ti to ne zdi pošteno, sta te oba obtožila, da ti je denar pomembnejši od družine. Barbara, oprosti, ampak če je v tej zgodbi kdo sebičen, to zagotovo nisi ti. Pravzaprav se mi zdi, da je tvoja družina našla precej priročen sistem. Tvoj brat je upravičen do pomoči, ker jo potrebuje, ti pa si dolžna pomagati, ker si sposobna. On dobi hišo, ker ima dva otroka in težko shaja. Ti dobiš dodatno finančno obveznost, ker si z možem uspela ustvariti stabilno življenje. Skratka, brat je za svojo finančno nesamostojnost nagrajen, ti pa si za svojo odgovornost kaznovana. In najhuje je, da se tvoji mami to očitno zdi povsem samoumevno.
Če brat zanjo ne more skrbeti osebno, obstajajo tudi drugi načini. Lahko prispeva k stroškom oskrbe, preveri možnost oddajanja dela hiše ali skupaj z mamo poišče drugačno finančno rešitev.
Ne more pa se preprosto odločiti, da bo obdržal vse koristi dogovora, njegove obveznosti pa prepustil tebi. Še posebej zanimivo se mi zdi, da ti je očital, da ti je denar pomembnejši od maminega zdravja. To je precej pogumna izjava za človeka, ki sedi v hiši, vredni 250.000 evrov, in od sestre pričakuje, da bo odprla denarnico. Če je denar res tako nepomemben, naj prvi pokaže, koliko je pripravljen prispevati.
In glede tvoje mame: v bistvu me je njeno ravnanje skoraj bolj zmotilo kot bratovo. Razumem, da je stara, da se ji je zdravje poslabšalo in da jo je verjetno strah prihodnosti. Toda njena stiska ne spremeni dejstva, da je do tebe izjemno krivična. Pred štirimi leti se je odločila, da bo vse svoje premoženje podarila enemu otroku. To je bila njena odločitev. Ti si jo sprejela, čeprav te je prizadela. Zdaj pa se mama obnaša, kot da ta odločitev nima nobene zveze z današnjim položajem. Brat je hišo potreboval, pravi. Ti pa imaš dobro plačo, zato lahko pomagaš.
Zanimivo, kako je bratova potreba po denarju vedno razlog, da nekaj dobi, tvoja finančna stabilnost pa razlog, da moraš nekaj dati. In ko se temu upreš, te obtoži, da si nehvaležna hči. To preprosto ni pošteno. Pravzaprav se mi zdi, da tvoja mama od tebe pričakuje nekaj, česar od brata očitno nikoli ni zahtevala: da boš za svoje življenje in svoje odločitve prevzela odgovornost.
Bratu je pomagala do hiše. Ti si si stanovanje kupila sama in zanj še vedno odplačuješ kredit. Bratu zdaj razumevajoče pojasnjuje, da ima družino, službo in veliko obveznosti. Ubožec res komaj shaja. Tvoje obveznosti pa se ji očitno ne zdijo tako pomembne. Kot da tvoj kredit ni pravi kredit, tvoji stroški niso pravi stroški in tvoje življenje ni dovolj zahtevno, ker ga znaš uspešno organizirati.
To ti mogoče ne bo všeč, ampak meni se zdi situacija tudi priložnost, da prekineš vzorec, ki ga opisuješ. V nekaterih družinah namreč en otrok vse življenje ostane tisti, ki ga je treba reševati, drugi pa tisti, na katerega se lahko vedno zanesejo. Težava nastane, ko ta drugi otrok prvič reče ne. Takrat je naenkrat sebičen, hladen in nehvaležen. Ne zato, ker bi naredil kaj napačnega, ampak zato, ker je prenehal igrati vlogo, ki so mu jo drugi namenili.
Zato bi ti svetovala, da se nehaš opravičevati. Ni ti treba bratu desetkrat razlagati, koliko kredita imata z možem. Ni ti treba mami dokazovati, da jo imaš rada. In ni ti treba naštevati vseh pregledov, na katere si jo peljala, da bi si zaslužila pravico do lastnih meja. Tvoja pomoč je že zdaj očitna. Mirno povej, da ne pristajaš na to, da bi se bratov dogovor z mamo preprosto spremenil v tvojo finančno obveznost. Če bo treba poiskati rešitev, naj jo najprej iščeta človeka, ki sta pred štirimi leti sklenila dogovor o hiši in oskrbi. In če bo brat še naprej trdil, da nima denarja, ga lahko vprašaš, kako namerava izpolniti svoj del obljube. Ker to, da je nepremičnino že dobil, še ne pomeni, da lahko pozabi, zakaj jo je dobil.
Zdaj pa še nekaj o občutku krivde, ki te očitno zelo muči. Tvoja mama pravi, da si ni predstavljala, da boš na stara leta tako hladna. Toda ti nisi hladna, si samo utrujena od tega, da se od tebe vedno pričakuje več kot od brata, ki, pa oprosti, če sem ostra, očitno nima pojma, kako izgleda odraslo življenje. In mislim, da te prav zato njene besede tako bolijo. Ker si verjetno vse življenje upala, da bo nekoč opazila, koliko si naredila sama, koliko si ji pomagala in kako pogosto si bila tista, ki je reševala težave. Namesto tega ti zdaj sporoča, da vse to še vedno ni dovolj. Toda morda je čas, da nehaš čakati na njeno priznanje. Morda mama nikoli ne bo razumela, zakaj je bila njena odločitev o hiši krivična. Morda bo do konca življenja prepričana, da je brat potreboval več pomoči in da bi morala ti to preprosto razumeti. To je žalostno, vendar ni nekaj, kar lahko popraviš s 600 evri na mesec.
Polona
