Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje ženski, ki je po skoraj tridesetih letih zakona izvedela, da si njen mož pravzaprav ni sam izbral poroke z njo ...
Draga Polona,
stara sem 55 let in z možem sva letos praznovala 28. obletnico poroke. Imava dva odrasla otroka, lepo hišo, skupno podjetje, na splošno bi rekla, da živim srečno življenje. Vendar se zdaj sprašujem, ali je vse to laž.
Za obletnico sva namreč kot običajno šla v restavracijo in spila malo preveč. Začela sva se pogovarjati o najinih začetkih, potem pa je mož, očitno ves v trenutku, izjavil: "Ko sva se poročila, sploh nisem bil prepričan, da želim biti s tabo, pa poglej naju zdaj."
To je bilo očitno mišljeno kot kompliment, ampak jaz sem zamrznila. V hipu sem se zresnila in zahtevala, da mi pove, kaj je s tem mislil. Končno mi je iz njega uspelo izvleči, da se je približno pol leta pred najino poroko želel raziti z mano. Takrat sva bila skupaj štiri leta. Jaz sem bila stara 27 let, on 29. Bila sem noro zaljubljena vanj in prepričana, da bova skupaj preživela življenje. On pa je, kot mi je zdaj priznal, začel dvomiti o najinem odnosu. Ni imel druge ženske, preprosto se mu je zdelo, da sva preveč različna in da se je za resno zvezo odločil prezgodaj.
Nameraval mi je povedati, da se želi raziti, a se je pred tem zaupal svojemu očetu. Njegov oče je bil takrat lastnik uspešnega družinskega podjetja, v katerem je moj mož že delal. Bil je zelo strog človek, ki je imel o vsem svoje mnenje, tudi o tem, s kom naj bi se njegov sin poročil. Mene je imel začuda zelo rad. Zato je, ko mu je mož povedal, da razmišlja o razhodu, pobesnel. Rekel mu je, da je razvajen, nezrel in da ne zna ceniti dobre ženske. Nato pa mu je postavil ultimat: če se bo razšel z mano, mu ne bo prepustil podjetja. Mož je bil takrat že več let vpet v družinski posel. Oče mu je obljubil, da bo podjetje nekoč njegovo, in na tem je gradil vso svojo prihodnost. Zato je ostal z mano, zaprosil me je in šest mesecev pozneje sva se poročila.
Polona, ko mi je to povedal, sem imela občutek, da se mi je podrl svet. Vprašala sem ga, ali me je na poročni dan sploh ljubil. Odgovoril je, da me je imel rad, vendar ni bil prepričan, da sem ženska, s katero želi preživeti življenje. Potem pa je začel navdušeno razlagati, da se je vse spremenilo. Pravi, da je v prvih letih zakona spoznal, kako zelo se je motil. Da sva se zbližala, ko sva se preselila v skupno hišo, in da se je po rojstvu prvega otroka v najino družino popolnoma zaljubil. Pa tudi mene je začel ljubiti drugače, globlje in bolj iskreno kot na začetku.
"Če bi se lahko vrnil nazaj, bi se še enkrat poročil s tabo," mi je rekel. Toda jaz sem lahko razmišljala samo o tem, da se prvič ni poročil z mano zato, ker bi si to želel. Poročil se je z mano zaradi podjetja.
Njegov oče je pred desetimi leti umrl. Mož je podjetje res prevzel in danes ga vodiva skupaj. Jaz sem se mu pridružila pred petnajstimi leti, ko sem pustila svojo službo, da bi mu pomagala pri poslovanju.
In zdaj se sprašujem, ali je bilo tudi to del nekega načrta, o katerem nisem vedela ničesar.
Ko sem ga vprašala, zakaj mi ni nikoli povedal resnice, je odgovoril, da sprva ni imel poguma, pozneje pa ni več videl razloga. "In itak sva bila srečna. Zakaj bi uničeval nekaj, kar je bilo dobro? Zdaj ti lahko povem, ker sva že toliko časa skupaj, da sva res trden par." Torej, on misli, da sva tako trden par, da naju tako velika stvar ne more zamajati?
Zdaj me noro boli, ko pomislim na najino poroko. Spomnim se, kako sem stala pred oltarjem in bila prepričana, da se poročam z moškim, ki si ničesar na svetu ne želi bolj kot mene. Spomnim se njegovega nasmeha, najinega prvega plesa, poročnega potovanja. Zdaj se sprašujem, ali je takrat razmišljal samo o tem, da bo nekoč podedoval podjetje.
Verjamem mu, da me danes ljubi. Vsaj mislim. Toda ne morem se znebiti občutka, da sem bila na začetku najinega zakona samo sredstvo, s katerim je prišel do tega, kar si je želel. Sem krivična, ker me tako zelo boli nekaj, kar se je zgodilo pred skoraj tridesetimi leti? In ali je mogoče zgraditi resnično srečen zakon na tako neiskrenih temeljih?
Mojca
Draga Mojca,
tvoj mož je bil pred 28 leti postavljen pred težko odločitev. Lahko bi poslušal svoje srce in tvegal, da izgubi družinsko podjetje, ali pa poslušal očeta in se poročil z žensko, za katero ni bil prepričan, da jo želi za ženo. Izbral je podjetje. In zdaj, skoraj tri desetletja pozneje, pričakuje, da boš razumela, da se je vse skupaj pravzaprav dobro izteklo. Zanj se je morda res. Dobil je podjetje, družino in žensko, ki jo, kot pravi, danes iskreno ljubi. Ti pa si pravkar izvedela, da je bila ena najpomembnejših odločitev tvojega življenja sprejeta iz razlogov, o katerih nisi vedela ničesar. Zato ne, ne pretiravaš.
Razumem, zakaj te je njegovo priznanje tako prizadelo. Ne gre samo za to, da je pred poroko dvomil o vajinem odnosu. Dvomi pred poroko niso nič nenavadnega. Marsikdo se kdaj vpraša, ali sprejema pravo odločitev, tudi če partnerja iskreno ljubi. Toda tvoj mož ni samo dvomil. Želel se je raziti s tabo, nato pa si je premislil zaradi očetovega ultimata. To je precej pomembna razlika. In čeprav je bil takrat star 29 let, torej dovolj odrasel, da bi moral znati sprejeti odgovornost za svoje življenje, je dovolil, da je o njegovi prihodnosti odločil oče.
Pravzaprav je odločil tudi o tvoji. Čeprav ti je oče očitno hotel dobro, si se poročila v prepričanju, da si te tvoj mož želi za ženo. On pa je vedel, da je bil njegov glavni razlog za poroko nekaj povsem drugega.
To, da se je pozneje zaljubil vate, ne spremeni dejstva, da ti je na začetku zamolčal nekaj, kar bi morda vplivalo na tvojo odločitev.
Toda zdaj prihajava do nekoliko bolj zapletenega dela tvoje zgodbe. Ali lahko zakon, ki se je začel iz napačnih razlogov, postane dober zakon? Seveda lahko. Ljudje se poročajo iz najrazličnejših razlogov. Zaradi ljubezni, varnosti, pričakovanj družine, strahu pred samoto ali prepričanja, da je prišel pravi čas.
In vsi ti razlogi se lahko skozi leta spremenijo.
Nekdo, ki je bil na začetku noro zaljubljen, lahko po desetih letih ugotovi, da s partnerjem nima ničesar skupnega. Nekdo drug, ki je v zakon vstopil z dvomi, pa lahko postopoma zgradi odnos, ki je globlji in trdnejši od vsega, kar si je predstavljal. Tvoj mož pravi, da se je zgodilo prav to. In glede na to, kar pišeš o vajinem skupnem življenju, njegove razlage ne bi kar odpisala. Osemindvajset let zakona, dva otroka, skupno delo, dom in srečno življenje, ki sta ga gradila skupaj, niso nepomembne stvari.
Seveda lahko človek dolga leta vztraja v zakonu tudi brez ljubezni. Toda če je bil tvoj mož v teh letih pozoren, ljubeč in zanesljiv partner, potem obstaja dober razlog, da verjameš, da so bila njegova čustva resnična. Ljubezen, ki se razvije pozneje, ni nujno manj vredna od tiste, zaradi katere se ljudje poročijo. In tudi to, da je bil začetek vajinega zakona neiskren, še ne pomeni, da je bilo neiskreno tudi vse, kar je sledilo. Ko sta dobila prvega otroka, ko sta skupaj premagovala težave, ko si mu pomagala voditi podjetje in ko sta praznovala obletnice, je lahko vse to doživljal povsem iskreno.
Vendar pa je vsekakor legitimno, da si prizadeta, ker je skoraj trideset let poznal resnico, ti pa ne.
On je imel ves ta čas možnost razmišljati o svoji odločitvi, jo obžalovati, jo sprejeti in si jo odpustiti.
Ti si zanjo izvedela pred nekaj tedni. Zato bi ti svetovala, da se z njim pogovoriš še enkrat. Tokrat ne samo o tem, zakaj se je poročil s tabo, ampak predvsem o tem, kdaj in kako so se njegova čustva spremenila. Vprašaj ga, kaj je bilo tisto, zaradi česar se je odločil, da želi ostati s tabo tudi takrat, ko očetov pritisk ni bil več pomemben. In mora biti toliko pošten, da ti prizna, da je bila njegova prvotna odločitev do tebe nepravična. Ker dokler bo vztrajal, da je vse v redu, saj sta na koncu živela lepo življenje, boš težko dobila občutek, da razume tvojo bolečino.
Za konec pa še nekaj: razumem, da imaš zdaj občutek, kot da si bila sredstvo, s katerim je mož prišel do podjetja. Toda pazi, da zaradi ene resnice o začetku vajinega zakona ne začneš razvrednotiti tudi sebe in vsega, kar si v teh letih ustvarila. Nisi bila samo ženska, s katero se je moral poročiti, da bi zadovoljil očeta, bila si njegova partnerica, mati vajinih otrok, sodelavka, zaupnica in človek, s katerim je preživel skoraj tri desetletja. In če te je v teh letih resnično vzljubil, potem to ni bilo zaradi očetovega ultimata. To je bila njegova odločitev.
Morda te pred 28 leti res ni izbral iz pravih razlogov. Toda če te je naslednjih 28 let izbiral zato, ker je želel biti s tabo, tudi to nekaj šteje. Vprašanje pa je, ali bo zdaj znal sprejeti, da boš ti potrebovala čas, da se ponovno odločiš zanj. Kajti nekaj se je vendarle spremenilo. Takrat je imel on možnost izbirati med tabo in podjetjem, ne da bi ti vedela za to. Danes imaš ti pravico izbrati, ali želiš ostati v zakonu, ko končno poznaš celotno zgodbo. In tokrat naj bo odločitev res samo tvoja.
Polona
