Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje ženski, ki uživa v seksu s svojim partnerjem, vendar si seksa z njim ne želi več ...
Draga Polona,
stara sem 31 let in zadnja dva meseca resno razmišljam o tem, da bi zapustila fanta, s katerim sem skupaj skoraj pet let. Težava je, da za to nimam nobenega pametnega razloga. Vsaj takšnega ne, ki bi ga znala razložiti prijateljicam. Moj fant je čudovit človek. Je pozoren, zabaven, zanesljiv in zelo privlačen. Dobro se razumeva, imava podobne interese in nikoli se nisva resno sprla. Skupaj živiva tri leta in tudi doma nama stvari dobro delujejo. Ni eden tistih moških, ki pričakujejo, da bo ženska skrbela za vse. Kuha, pospravlja, načrtuje izlete in me pogosto preseneti s kakšno malenkostjo.
Poleg tega je odličen ljubimec. In ko rečem odličen, mislim res odličen. Nikoli ni sebičen, vedno se potrudi zame, pozna moje telo in ve, kaj mi je všeč. V prejšnjih zvezah sem imela precej slabše izkušnje, zato sem bila na začetku prepričana, da sem zadela na loteriji. Toda zadnje leto si ga skoraj nikoli več ne želim. Ne gre za to, da bi bil slab v postelji. Kadar seksava, mi je lepo in pogosto tudi uživam. Toda skoraj nikoli ne začutim tiste želje, zaradi katere bi ga sama potegnila k sebi, ga poljubila in si želela, da se večer nadaljuje v spalnici.
Če bi bilo po moje, bi seksala morda enkrat na mesec. Njemu pa je to seveda premalo. Sprva sem mislila, da gre samo za obdobje. Imela sem precej stresno službo, bila sem utrujena in veliko sva delala. Potem sva šla na dopust, kjer sva imela čudovito hotelsko sobo, večerje ob morju in ves čas na svetu. Toda tudi tam se ni nič spremenilo. Spomnim se, da sva nekega večera ležala na terasi, on me je začel poljubljati, jaz pa sem razmišljala samo o tem, kako lepo bi bilo, če bi lahko še malo brala knjigo. Počutila sem se grozno.
Zadnje čase se mi dogaja celo, da se izogibam večernemu crkljanju, ker me je strah, da bo pričakoval seks. In to je še posebej žalostno, ker sem bila vedno zelo telesen človek. Rada sem se objemala, poljubljala in dotikala. Pred nekaj tedni me je fant vprašal, ali me sploh še privlači. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Rekla sem mu, da ga imam rada in da mi je še vedno noro čeden, kar je res. Toda on je opazil, da nisem odgovorila na vprašanje.
Takrat mi je priznal, da se že dolgo počuti zavrnjenega. Da ima občutek, da me mora prepričevati v nekaj, kar bi si morala želeti tudi sama. To me je zelo prizadelo, ker ga nikoli nisem želela spraviti v tak položaj. Najbolj pa me skrbi nekaj, česar mu nisem povedala. Pred kratkim sem na službenem dogodku spoznala moškega, ki mi je bil zelo všeč. Ni se zgodilo nič, niti spogledovala se nisva posebej. Toda ko sva se pogovarjala, sem prvič po dolgem času začutila tisto vznemirjenje, ki ga že leta pogrešam.
Ko sem prišla domov, sem se zaradi tega skoraj zjokala. Očitno torej ni res, da nimam več spolne želje. Samo do svojega fanta je ne čutim. In zdaj ne vem, kaj naj naredim.
Moja najboljša prijateljica pravi, da sem nora, če bom zaradi pomanjkanja strasti zapustila tako dobrega moškega. Da po petih letih pač skoraj nikoli ni več metuljčkov in da je pomembneje imeti nekoga, na katerega se lahko zaneseš. In da bi se mi tudi z novim moškim zgodilo enako. Po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi naslednjih štirideset let preživela v zvezi, v kateri se moram prepričevati, da si želim seksa.
Fant je pred kratkim začel govoriti o otrocih. Jaz pa ob tem čutim vedno večjo tesnobo, ker se mi zdi, da bi morala biti pred takšno odločitvijo popolnoma prepričana o najinem odnosu. Je mogoče nekoga resnično ljubiti, pa si ga ne želeti? Ali je spolna privlačnost po nekaj letih zveze res nekaj, kar preprosto izgine? In ali bi bila grozna oseba, če bi zapustila človeka, ki mi daje skoraj vse, samo zato, ker med nama ni več tiste iskrice?
Pika
Draga Pika,
najprej morava razčistiti nekaj, kar se v tvojem pismu ponavlja skoraj v vsakem odstavku: tvoj fant je čudovit, pozoren, zanesljiv, privlačen, odličen ljubimec in nasploh skoraj popoln človek. Lepo. Toda zveza ni razgovor za službo, na katerem partnerja izbereš zato, ker izpolnjuje vse pogoje na seznamu.
In spolna želja žal ne deluje tako, da bi lahko pogledala njegov življenjepis, ugotovila, da je odličen kandidat, in se na ukaz vzburila. Zato naj ti takoj odgovorim na prvo vprašanje: da, mogoče je nekoga ljubiti, ne da bi si ga spolno želela. Ljubezen in poželenje sta povezani, vendar nista ista stvar. Lahko imaš človeka neizmerno rada, se ob njem počutiš varno, ga občuduješ in si želiš z njim preživljati čas, pa to še ne pomeni, da boš vsakič, ko se sleče, začutila metuljčke v trebuhu.
Prav tako je povsem običajno, da se spolna želja v dolgotrajnih zvezah spreminja. Na začetku je vse novo. Partnerja še odkrivamo, ne vemo natančno, kaj pričakovati, in pogosto že samo pričakovanje naslednjega srečanja povzroči vznemirjenje. Po petih letih pa vemo tudi, kako partner smrči, kam odlaga umazane nogavice in kakšen obraz naredi, ko mu zmanjka kave. To je normalno. Seveda bo posledično drugačna tudi spolna želja.
Vendar pa se mi zdi, da imata vidva hujši problem. Ne pišeš samo, da seksata redkeje kot nekoč. Pišeš, da se izogibaš celo objemom, ker se bojiš, da bodo vodili v spolni odnos. In ko se začneš izogibati nežnosti zato, ker se bojiš pričakovanj, je težava precej večja od tega, da v zvezi ni več začetnih metuljčkov.
Morda sta se s fantom ujela v krog, ki ga nobeden od vaju ni načrtoval. On opazi, da si ga redkeje želiš, zato začne pogosteje iskati tvojo bližino in potrditev, da te še privlači. Ti začutiš njegova pričakovanja in se začneš umikati. On se počuti še bolj zavrnjenega, ti pa še bolj krivo. In tako lahko nekaj, kar je bilo nekoč prijetno in spontano, postane obveznost, ki jo oba povezujeta z razočaranjem.
Zato ti ne bi svetovala, da se začneš še bolj truditi in pristajati na seks samo zato, da ga ne bi prizadela. Spolna želja se praviloma ne vrne zato, ker se človek dovolj dolgo počuti krivega. Prav tako pa ne bi takoj sklepala, da je vajine zveze konec. Praviš, da kadar seksata, pogosto uživaš. To je pomemben podatek. Morda se tvoja želja ne pojavi spontano, ampak šele takrat, ko se začneš počutiti sproščeno in vzburjeno. Tudi to je povsem običajen način doživljanja spolnosti. Vprašanje je, ali si takšno bližino še želiš raziskovati ali pa imaš občutek, da se siliš v nekaj, kar te ne zanima več.
Zato bi ti predlagala, da se s fantom odkrito pogovoriš. Ne samo o tem, kolikokrat na mesec seksata, ampak predvsem o tem, kako se ob spolnosti počutita. Povej mu, da pogrešaš spontanost in da si želiš obdobja, v katerem se bosta lahko objemala, poljubljala in dotikala brez pričakovanja, da se mora vse končati s seksom.
Morda bi vama koristilo tudi nekaj več časa, ko ne bosta samo partnerja, ki skupaj nakupujeta, plačujeta položnice in načrtujeta prihodnost, ampak spet dva človeka, ki se spogledujeta, hodita na zmenke in drug drugega odkrivata. Če pa se težave nadaljujejo, ni nič narobe, če poiščeta pomoč spolnega ali partnerskega terapevta. Smiselno je tudi razmisliti o stresu, zdravju, zdravilih in drugih dejavnikih, ki lahko vplivajo na spolno željo.
Zdaj pa še k tistemu moškemu s službenega dogodka. Ne bom ti rekla, da je nepomemben, toda tudi ne bi mu pripisovala prevelikega pomena. Neznanec, ki ga srečaš na zabavi, nima petih let skupne zgodovine s tabo. Ne veš, kako se obnaša, ko je bolan, kako rešuje konflikte ali ali zna pospraviti za sabo. Vidiš samo tisti del njega, ki je nov, zanimiv in nepredvidljiv. Primerjati vznemirjenje ob skoraj neznanem moškem s petletno zvezo je približno tako, kot bi primerjala napovednik filma z vsemi sezonami serije, ki jo že dolgo spremljaš.
To pa še ne pomeni, da je občutek, ki si ga doživela, nepomemben. Pove ti, da je želja še vedno del tebe. Zdaj moraš ugotoviti, ali jo lahko ponovno odkriješ tudi v svoji zvezi. Seveda pa nisi dolžna ostati v zvezi samo zato, ker je nekdo dober človek. Tvoj fant si zasluži partnerico, ki si želi biti z njim. Ti pa si zaslužiš odnos, v katerem se ne boš počutila, kot da moraš svojo spolno željo vsak mesec dokazovati. Tvoj fant je morda odličen v postelji. Toda za dober seks ni dovolj, da nekdo ve, kaj počne. Pomembno je tudi, da si želiš, da to počne prav s tabo, in tega na žalost ne moreš izsiliti.
Polona
