Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki je po materini smrti odkrila, da s sestro nista bili obravnavani enako.
Draga Polona,
pred tremi meseci mi je umrla mama. S sestro sva po njeni smrti skupaj urejali stanovanje in nekega popoldneva sem v omari našla mapo z bančnimi izpiski, pogodbami in nekaj ročno napisanimi zapiski. Najprej temu nisem posvečala prevelike pozornosti, potem pa sem vmes zagledala sestrino ime in postala pozorna.
Izkazalo se je, da ji je mama v zadnjih desetih letih dala ogromno denarja. Pred osmimi leti ji je dala 25.000 evrov za polog za stanovanje. Pozneje ji je odplačala približno 8000 evrov dolga. Večkrat ji je nakazala po tisoč ali dva tisoč evrov, enkrat pa plačala tudi večji del nove kuhinje. Na hitro sem seštela zneske in prišla do več kot 40.000 evrov!
Ko sem s tem soočila sestro, sploh ni zanikala. Rekla je, da vem, da ji v zadnjih letih finančno ni šlo najbolje in da je lahko samo vesela, da ji je mama lahko toliko pomagala, sicer ne ve, kaj bi. Ni mi dalo miru, zakaj mi je to povedala šele zdaj ... nekaj drugega pa me je žrlo še veliko bolj. S sestro sva bili vedno blizu, mama pa je vse življenje poudarjala, da naju obravnava enako. Za božič nama je celo kupovala darila približno enake vrednosti, ker ni hotela, da bi se katera počutila zapostavljeno. Se pravi je bila vse to samo predstava zame, medtem ko je sestra v ozadju dobivala velike zneske?
Meni mama ni nikoli ponudila 25.000 evrov. Ko sva z možem kupovala stanovanje, sva vzela večji kredit. Ko sva ga prenavljala, sva nekaj let živela zelo skromno. Mama je vse to vedela.
Sestra mi še kar govori, da je ona pomoč potrebovala bolj. Takrat je bila sama, imela slabšo plačo in nekaj finančnih težav. Jaz sem imela moža in bolj stabilno službo. To razumem. In niti ne pričakujem, da bi morala mama vsakokrat, ko je dala sestri nekaj denarja, meni nakazati enak znesek. Ampak 40.000 evrov?
Vprašala sem sestro, kako mi je lahko vsa ta leta to skrivala. Odgovorila mi je: "Mama mi je denar dala sama od sebe. Kaj sem pa jaz kriva?" Od takrat se skoraj ne pogovarjava. Ona pravi, da sem jezna na napačno osebo in da od nje očitno pričakujem, da bi morala zavrniti pomoč samo zato, ker je jaz nisem dobila.
Jaz pa ne morem mimo dejstva, da je deset let sedela z mano za isto mizo in vedela nekaj, kar bi popolnoma spremenilo moj pogled na našo družino. Mama je mrtva. Nje ne morem več vprašati, zakaj je to naredila. Ampak ali ni povsem logično, da sem jezna tudi na sestro?
Tanja
Draga Tanja,
seveda imaš pravico biti jezna na obe. Vseeno pa nisem prepričana, da je tvoja sestra pravi naslov za vso to jezo. Mislim, da te ni prizadelo samo 40.000 evrov. Prizadelo te je spoznanje, da nekaj, v kar si verjela vse življenje – "mama naju obravnava enako" – očitno ni bilo povsem res. Osebe, ki bi jo o tem najraje vprašala, pa ni več. Zato je sestra trenutno edina, na katero lahko to jezo usmeriš.
Toda postaviva si pošteno vprašanje: kaj bi morala po tvojem narediti? Ko ji je mama ponudila denar za stanovanje, reči: "Ne, hvala, dokler enakega zneska ne nakažeš še Tanji"? Bodiva iskreni, večina ljudi tega ne bi naredila. Če je bila pomoč res dana prostovoljno in brez dogovora, da mora biti pred tabo skrita, je bila odločitev o neenaki finančni pomoči mamina, ne sestrina.
To še ne pomeni, da moraš biti nad sestrinim molkom navdušena. Povsem razumem, da te boli, ker ti deset let ni povedala ničesar. Sploh če sta si sicer blizu. Toda tudi tu obstaja pomembna razlika med skrivanjem in tem, da ti preprosto ni povedala za denar, ki ga je dobila od mame. Morda je vedela, da bi te prizadelo. Morda jo je bilo sram, ker je potrebovala pomoč. Morda je mama želela diskretnost. To jo lahko vprašaš. Kar pa bi bilo škoda, je, da račun za mamino odločitev plačuje vajin odnos.
In še nekaj: enako ne pomeni vedno pravično. Če je bila sestra v določenem obdobju res precej bolj finančno ranljiva, je možno, da mama ni razmišljala: eni bom dala več, ker jo imam raje, ampak: eni bom pomagala, ker trenutno bolj potrebuje pomoč. Mogoče pa ni bilo tako. In to je najtežji del: morda nikoli ne boš izvedela.
Zato bi s sestro poskusila še enkrat, vendar brez računovodstva. Ne vprašaj je, zakaj je dobila 40.000 evrov, ti pa ne. Vprašaj jo, zakaj ti nikoli ni povedala in potem poslušaj odgovor. Trenutno žaluješ za mamo, hkrati pa na novo sestavljaš zgodbo o svoji družini. To je veliko. Ne dovoli, da zaradi vprašanja, na katerega ti lahko v resnici odgovori samo nekdo, ki ga ni več, izgubiš še človeka, ki je ostal.
Polona
