Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki jo je hči presenetila z nenavadno željo ...
Draga Polona,
pred nekaj dnevi mi je devetletna hči, ko sem prišla k njej v sobo, da bi jo poljubila za lahko noč, popolnoma mirno rekla: "Mami, jaz bi rada, da se ti in ati ločita." Skoraj me je kap! Z možem sva skupaj 10 let in imava po mojem dober zakon. Seveda se kdaj spreva, ampak doma ni kričanja ali velikih konfliktov. Zato sem najprej pomislila, da je hči slišala kakšen najin prepir, ki ga je narobe razumela. Vprašala sem jo torej, zakaj si želi, da bi se ločila. Rekla je: "Ker bi bila potem enkrat samo pri tebi, enkrat pa samo pri atiju."
Takrat se mi je posvetilo. Njena najboljša prijateljica ima ločena starša. En teden je pri mami, drugi pri očetu. Hči mi je začela razlagati, kaj vse počnejo. "Ko je pri mami, gresta v soboto vedno sami na palačinke. Pri atiju pa zvečer gledata filme in ona lahko izbere, katerega." Potem je rekla: "Jaz pa nikoli nisem sama s tabo."
Imava še petletnega sina, oba z možem delava polni delovni čas in zadnja leta se mi zdi, da samo še lovimo urnike. Sin je tudi precej bolj zahteven, hči pa je že tako samostojna, da sva se očitno navadila, da naju ne potrebuje toliko. Vprašala sem jo, kaj misli s tem, da nikoli nisva sami, in rekla je, da je "vedno zraven Luka" ali pa "jaz vedno zraven nekaj delam". Ko sem zahtevala pojasnilo, sem izvedela še, da ves čas "gledam telefon ali pospravljam". Potem iz nje izvlekla še, da mi je pred kratkim hotela pokazati nekaj, kar je naredila v šoli, jaz pa sem ji rekla "samo trenutek" in potem sploh nisem prišla pogledat. Priznam, da se tega niti spomnila nisem.
Rekla sem ji, da vendar veliko stvari počnemo skupaj. Skoraj vsak vikend gremo kam, poleti gremo na morje, skupaj večerjamo, gledamo filme. Skomignila je z rameni. "Ja. Ampak jaz bi šla enkrat samo s tabo." Potem me je vprašala, ali bi lahko šli naslednji dan sami na sladoled.
Seveda sva šli. Vseeno pa me od takrat njene besede ne pustijo pri miru. Ves čas sem bila prepričana, da imata moja otroka lepo otroštvo. Veliko smo skupaj, hodimo na izlete, trudiva se zanju. Zdaj pa se sprašujem, ali sem bila tako zaposlena s tem, da skrbim za družino, da nisem opazila, da se moja hči v njej počuti nekoliko nevidno. Zelo me boli, da je morala priti do ideje, da bi se morala njena starša ločiti, da bi imela več časa z njima.
Kaj ti misliš, sem slaba mama?
Valerija
Draga moja,
seveda nisi slaba mama. Tudi tvoja hči si seveda ne želi ločitve. Ne želi si dveh domov, seljenja vsak drugi teden in dogovarjanja, pri kom bo za božič. Pri najboljši prijateljici je samo opazila nekaj, kar se ji zdi čudovito: ko je pri mami, ima mamo zase. Ko je pri očetu, ima očeta zase. In v svoji devetletni glavi je naredila precej preprost sklep: če bi bila moja starša ločena, bi bilo tudi pri nas tako.
Zato se ne obešaj preveč na njen prvi stavek. Poslušaj vse, kar je povedala za njim. "Vedno je zraven Luka." "Ti vedno nekaj delaš." "Jaz bi šla enkrat samo s tabo." To je njeno pravo sporočilo. Mislim, da se je pri vama zgodilo nekaj zelo običajnega. Mlajši otrok potrebuje več pomoči, starejši pa postaja samostojen. Sam se obleče, naredi nalogo, gre v svojo sobo, zna počakati. In ker ne zahteva toliko pozornosti, jo nehote dobi manj.
To ne pomeni, da jo zanemarjata. Pomeni samo, da vama je povedala, da nekaj pogreša. Zato iz tega ne delaj velikega družinskega projekta in se naslednje tri mesece ne kaznuj z občutkom krivde. Naredi nekaj precej bolj preprostega: pojdita še kdaj sami na sladoled. Naj gre z očetom sama na palačinke. Naj ima občasno eno uro, ko ji ni treba deliti staršev z bratcem, telefonom, perilom in nakupovalnim seznamom. In ko ti naslednjič reče: "Mami, poglej to," poskusi kdaj pogledati takoj.
Za konec pa: tvoja hči ti je naravnost povedala, kaj potrebuje in ti si jo poslušala ter naslednji dan šla z njo na sladoled. To se mi niti slučajno ne sliši kot zgodba o slabi mami, ampak bolj kot zgodba o mami, ki je pravočasno dobila zelo uporaben namig.
Polona
