Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Na Polono se je obrnil bralec, ki ima občutek, da mora za naklonjenost punce tekmovati z njenim cimrom ...
Draga Polona,
star sem 27 let in se počutim, kot da si punco delim z drugim moškim. Skupaj sva dobro leto. Jaz živim v Kranju, ona pa v Ljubljani, kjer si stanovanje deli s samskim cimrom. Na začetku me to sploh ni motilo. Zdelo se mi je dobro, da ima v stanovanju družbo in nikoli nisem imel razloga, da bi dvomil vanjo.
Potem pa sem začel opažati vzorec. Delam v marketingu in imam pogosto dolge delovnike. Skoraj vsakič, ko ji povem, da bom ostal dlje v službi ali da se ne bova mogla videti, gre ona s cimrom nekam. Na koncert, Šmarno goro, pijačo v mesto, celo na SUP ali na izlet. Ta cimer dela od doma, ne vem točno, kaj, in ima očitno neomejeno količino časa in energije. Ko se naslednji dan slišiva, mi navdušeno pripoveduje, kako lepo sta se imela.
Pravi, da je to samo prijateljstvo. Da me ljubi in da nikoli ne bi bila z njim. Verjamem ji, ampak vseeno me boli. Ko sva skupaj midva, sva večinoma utrujena. Gledava film, kuhava večerjo ali poležavava na kavču, njene najbolj zabavne dogodivščine pa očitno doživlja nekdo drug.
Ko sem ji rekel, da me to moti, mi je odgovorila: "Ne bom doma gledala v strop, če ti nimaš časa." Po eni strani jo razumem, po drugi strani pa se sprašujem, ali je res normalno, da skoraj vsak prost trenutek preživi z drugim moškim. Sem upravičeno zaskrbljen ali samo ljubosumen?
Jan
Dragi Jan,
zdi se mi, da nisi problem ne ti ne tvoja punca, ampak vajina dinamika. Najprej ti: če partnerici redno sporočaš, da zanjo nimaš časa, ker je v službi vedno nekaj pomembnejšega, potem ne moreš pričakovati, da bo svoje življenje postavila na pavzo zate. Ljubezen ne more obstajati samo med prostimi termini v koledarju.
Razumem, da delaš v marketingu, ki je pogosto bolj način življenja kot pa poklic, ampak vedi, da če si človek za partnerja nikoli ne vzame časa, bo ta čas slej ko prej zapolnil nekdo ali nekaj drugega. To je realnost. Če tega ne moreš spremeniti, razmisli o partnerstvu z nekom iz svojega poklica.
Ampak zdaj še druga plat zgodbe. Tudi njeno vedenje se mi ne zdi povsem običajno. Prijateljstva med moškimi in ženskami seveda obstajajo, toda če skoraj vse svoje najlepše trenutke, izlete, dogodivščine in spontanost deli z drugim moškim, se mi zdi povsem razumljivo, da se vprašaš, kakšno mesto sploh imaš v njenem življenju. V partnerstvu namreč ne gre samo za zvestobo, ampak tudi za to, komu namenimo najboljši del sebe. Kdo z nami ustvarja spomine, kdo prvi sliši naše navdušenje, kdo je človek, ki mu rečemo: "To morava doživeti skupaj."
Na podlagi tvojega pisma imam občutek, da je ta človek zanjo postal nekdo drug. To seveda ne pomeni, da te vara, je pa vajin odnos začel izgubljati nekaj zelo pomembnega – ekskluzivnost. Ne v smislu seksa, v smislu skupnih doživetij. Če bi moj partner vsak prost popoldan preživel z drugo žensko, jaz pa bi dobila samo utrujene večere po službi, bi se tudi sama vprašala, ali sem še vedno partnerka ali predvsem logistična postaja med enim in drugim dnevom.
Oba se morata vprašati, zakaj sta nehala ustvarjati življenje drug z drugim. Ti se vprašaj, ali je res nemogoče kakšen delovni dan končati uro prej, načrtovati vikend ali zavestno dati prednost odnosu. Ona pa naj se iskreno vpraša, zakaj največ spontanosti, zabave in lahkotnosti deli z drugim moškim, partnerju pa pogosto ostanejo le utrujenost, obveznosti in rutina.
Če se bosta oba še naprej obnašala tako kot zdaj, se bojim, da bo cimer še najmanjši problem.
Polona
