Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona odgovarja ženski, katere najboljša prijateljica je nehote prekršila nenapisano pravilo: zaročila se je na njeni poroki. Je to sploh lahko kdaj sprejemljivo?
Draga Polona,
pred tremi tedni sem se poročila in še vedno ne vem, ali sem upravičeno jezna ali pa sem izgubila razsodnost in postala ena tistih nevest, ki mislijo, da se mora ves svet vrteti samo okoli njih. Moja najboljša prijateljica se je namreč zaročila na moji poroki.
Poznava se skoraj dvajset let. Bila je ena mojih družic in iskreno sem jo vedno imela za človeka, ki me pozna bolje kot skoraj kdorkoli drug. Na poroki je bila seveda z dolgoletnim fantom. Po večerji, ko se je zabava že dobro začela, sta šla za nekaj časa ven. Prizorišče je imelo čudovit vrt z lučkami in očitno se je njen fant odločil, da je to popoln trenutek za zaroko. Kar tam, sredi vrta, je pokleknil in ona je logično rekla ja, ker mi je že nekajkrat namignila, da tudi ona že čaka na prstan.
Do tukaj jaz sploh še nisem vedela ničesar, potem pa sta se vrnila na zabavo in prijateljica je, popolnoma iz sebe od sreče, začela kazati prstan. Seveda se je novica razširila v približno treh minutah. Ljudje so ji čestitali. Objeli so ju. Nekdo je zavpil, naj nazdravimo še bodočima mladoporočencema. Celo fotograf je naredil nekaj njunih fotografij s prstanom. In nenadoma sem na lastni poroki stala nekaj metrov stran in gledala gručo svojih svatov, ki so čestitali moji najboljši prijateljici za zaroko.
Ne bom lagala, zabolelo me je. To bi moral biti dan, ko sem jaz ves čas v središču pozornosti. Ampak vseeno nisem naredila scene, čestitala sem ji, jo objela in nadaljevala večer. A se kar nisem mogla pomiriti. Naslednji dan sem pri možu preverila, ali je njen fant to mogoče uskladil z njim. Pa niti mož ni imel pojma. Vprašala sem prijateljico, ali je ona vedela, kaj namerava narediti. Pravi, da ne. Razumem, da za njegovo odločitev ni odgovorna, toda potem sem ji rekla, da se mi vseeno zdi, da bi lahko po zaroki počakala do naslednjega dne, preden je začela novico razglašati na najini poroki.
Tu se je vse zapletlo. Rekla mi je, da ne more verjeti, da ji kvarim enega najlepših spominov v življenju. Da se je zgodilo spontano, da ni ona izbrala trenutka, da smo praznovali ljubezen, da je bila srečna in da res ni razmišljala o tem, ali mi bo s petnajstimi minutami pozornosti kaj "odvzela". Potem je rekla še: "Saj ti si se že poročila. Kaj točno sem ti vzela?"
In ne znam odgovoriti. Ker objektivno – ničesar. Vsi so bili tam zaradi naju. Nihče ni pozabil, kdo se je tisti dan poročil. Ampak vseeno se mi zdi ... nespoštljivo. Če bi bili vlogi obrnjeni in bi mene mož zasnubil na njeni poroki, bi mu verjetno rekla, naj vstane ali pa vsaj prstan skrila do naslednjega dne. Po drugi strani pa mi nekaj prijateljev pravi, naj pozabim. Da njen fant očitno ni razmišljal o tem, ali je to primerno ali ne, da prijateljica ni ničesar načrtovala in da je lepo, da se je na isti dan zgodilo še nekaj srečnega.
Zdaj se zaradi tega že skoraj ne pogovarjava. Najhuje pa je, da me ne moti njena zaroka. Vesela sem zanjo. Moti me, kje se je zgodila in kako samoumevno se ji zdi, da s tem ni bilo nič narobe. Sem res samo posesivna nevesta?
Julija
Draga Julija,
zdaj bom naredila nekaj, kar pri takšnih dilemah počnem zelo rada: ločila bom dve stvari, ki ju tvoja prijateljica priročno meče v isti koš. Za zaroko ni kriva. Za to, kar je naredila po njej, pa je odgovorna. Če res ni vedela, da jo bo partner zasnubil, od nje seveda ne moremo pričakovati jasnovidnosti. Njen fant pa je, oprosti izrazu, pravi bumbar.
Na poroki nekoga drugega se ne zaročaš brez predhodnega dogovora z mladoporočencema. Ne zato, ker na ta dan nihče drug ne sme doživeti ničesar lepega, ampak ker je nekdo drug vložil ogromno časa, denarja in energije v dogodek, na katerega je povabil ljudi, da z njim praznujejo njegov mejnik. Tu gre za osnovni občutek za prostor in trenutek.
Tvoj problem s prijateljico pa se začne po tistem, ko je rekla ja. Predstavljajva si drugačen scenarij. Fant poklekne. Ona je popolnoma šokirana. Reče ja. Objameta se. Potem mu reče: "Noro sem srečna, ampak nocoj je njuna poroka. Prstan bom dala v torbico in jutri poveva vsem." Konec. Ona bi imela čudovit spontan zaročni trenutek, ki bi ostal zaseben, ti pa svojo poroko. Namesto tega sta se vrnila med svate s prstanom, sprejemala čestitke in dovolila, da se je vajina poročna zabava za nekaj časa spremenila še v njuno zaročno zabavo. To je bila izbira. In vsekakor razumem, da si jezna, jaz bi bila tudi.
Še vedno pa bi ti svetovala, da zaradi teh petnajstih minut ne uničiš dvajsetletnega prijateljstva. Ljudje v trenutkih velikega veselja včasih izgubimo občutek za okolico. Mogoče je bila tako presenečena in srečna, da ji niti na kraj pameti ni padlo, kako bo situacija videti tebi. To lahko razumem. Česar pa ne razumem najbolje, je njen odziv pozneje. Ko ti najboljša prijateljica pove: "To me je prizadelo," prvi odgovor ne bi smel biti: "Kaj sem ti sploh vzela?" Lahko se ne strinjaš, pa imaš toliko zrelosti, da lahko še vedno rečeš: "Oprosti. Bila sem tako srečna, da sploh nisem pomislila, kako se moraš počutiti." To je vse, kar si po mojem želela slišati.
Zato ji še enkrat povej zelo jasno: "Ne zamerim ti, da si se zaročila. Zamerim ti, da si potem najino poroko uporabila kot prostor za praznovanje svoje zaroke in da zdaj nočeš niti priznati, da razumem situacijo drugače kot ti." Potem pa nehajta o zaroki. Zgodila se je. Poroke ti ni uničila. Čez deset let se boš verjetno veliko bolj jasno spomnila, kako si pogledala svojega moža pred oltarjem, kot tistih dvajset minut okoli prijateljičinega prstana. In ko bo njena poroka ... na njej nikar ne oznani nosečnosti. Ali pa ... sem ti morda dala dobro idejo? ;)
Polona
