Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki je na romantičnem vikendu možu postavila vprašanje, na katerega je pričakovala drugačen odgovor.
Draga Polona,
z možem sva pred kratkim praznovala 15. obletnico poroke. Otroka sta za vikend ostala pri mojih starših, midva pa sva si prvič po zelo dolgem času privoščila dva dni samo zase na Bledu, kjer sva se tudi poročila. Stara sva 43 in 45 let, skupaj pa sva skoraj dvajset let. Najin zakon ni popoln, sem bila pa vseeno precej ponosna na to, da lahko še vedno rečem, da sva srečno poročena. Vsaj zdelo se mi je tako.
Na Bledu sva se imela lepo, šla sva na večerjo, naslednji dan na sprehod okoli jezera, pila sva vino, veliko sva se pogovarjala. Pravzaprav sem imela občutek, da sva po dolgem času spet malo bolj midva in ne samo mama in oče, ki ves čas rešujeta logistiko. Potem pa sem vse pokvarila z enim vprašanjem. Po večerji sva se pogovarjala o najini poroki. Spominjala sva se, kdo je bil najbolj pijan, kdo je jokal in kako živčna sva bila. Malo za šalo sem mu rekla: "Veš, kaj bi bilo lepo? Da bi za dvajseto obletnico obnovila poročne zaobljube."
Pričakovala sem, da se bo zasmejal, se strinjal ali se pošalil, da je bilo enkrat čisto dovolj. Namesto tega je nekaj sekund molčal, potem pa rekel: "Jaz jih danes verjetno ne bi več dal."
Prosim?! Takoj sem ga vprašala, kaj naj bi to pomenilo. Videl je, da me je prizadel, in začel razlagati, da ni mislil tako, kot je zvenelo. Rekel je, da to ne pomeni, da se hoče ločiti, da me ima rad in da mu je lepo z mano. Ampak da pri 45 letih na zakon preprosto ne gleda več tako kot pri 30. Rekel je, da danes ne bi nikomur obljubil, da bo z njim do smrti. Da se mu takšne obljube zdijo naivne, ker nihče ne ve, kakšen bo čez deset ali dvajset let. Da lahko obljubi samo, da se bo za najin odnos trudil, dokler bo verjel vanj.
Morda je želel biti filozofski, az pa sem slišala samo: "Danes se ne bi več poročil s tabo."
Preostanek večera je bil katastrofa. On je ves čas ponavljal, da tega ni rekel, jaz pa sem ga spraševala, kakšna je razlika. Če bi danes stal pred mano in mi ne bi več obljubil, da bo z mano do konca življenja, kaj potem sploh pomeni najin zakon? Naslednji dan sva se zaradi tega spet sprla in se predčasno odpeljala domov.
Od takrat je minilo nekaj dni in on se obnaša normalno, jaz pa se ne morem. Gledam ga in razmišljam, ali sem letaživela v prepričanju, da imava enak pogled na najin zakon, v resnici pa ga nimava. Najbolj me je strah vprašanja, ki si ga prej nikoli nisem zastavila. Če bi se danes prvič srečala, bi se še vedno izbrala? Jaz bi njega, po tistem večeru pa nisem več prepričana, da bi on mene.
Pretiravam zaradi enega nespretnega stavka ali mi je mož pravzaprav povedal nekaj zelo pomembnega, česar nočem slišati?
Tanja
Draga moja,
ja, povedal ti je nekaj pomembnega. Ampak ne nujno tistega, kar si slišala. Tvoj mož ni rekel: "Danes se ne bi poročil s tabo." Rekel je: "Danes teh zaobljub verjetno ne bi več dal."
Razumem, zakaj ti ta razlika trenutno ne pomeni veliko. Če človeku, s katerim si petnajst let poročen, predlagaš obnovitev zaobljub in ti odgovori, da jih danes ne bi več dal, seveda zaboli. Tudi mene bi. In ne bom ga reševala z razlago, da je bil samo neroden. Pri petinštiridesetih moraš vedeti, da imajo besede posledice.
Ampak zdaj moraš narediti nekaj precej težjega od tega, da se jeziš nanj: poslušati moraš, kaj ti je dejansko povedal. Meni se ne zdi, da išče izhod iz zakona, sem pa iz tvojega pisma začutila moškega, ki po petnajstih letih zakona ne verjame več v idejo, da lahko človek pri tridesetih pošteno zagotovi, kaj bo čutil pri šestdesetih.
S tem se lahko strinjaš ali ne, toda to ni isto kot odsotnost ljubezni. Rekel ti je celo, da ti lahko obljubi, da se bo za vajin odnos trudil, dokler bo vanj verjel. Ti si slišala predvsem besedi "dokler bo", jaz pa bi ga vprašala predvsem o besedah "trudil za najin odnos".
Kaj to zanj pomeni? Ali vanj verjame danes? Ali je srečen? Ali pogreša kaj, česar med vama ni več? Ali vidi prihodnost s tabo? To so vprašanja, na katera potrebuješ odgovore. Ne hipotetičnega odgovora na vprašanje, ali bi pri petinštiridesetih še enkrat stal pred oltarjem. Naj ti razloži, kaj zanj danes pomeni zakon, kaj ti je pripravljen obljubiti, kaj od vajinega odnosa pričakuje in predvsem ali je v njem zato, ker si tega želi, ali samo zato, ker je tako lažje.
Ti pa mu moraš povedati, zakaj te je njegov stavek tako prestrašil. Ne zato, da bi iz njega izsilila: "Seveda bi se še enkrat poročil s tabo." Povej mu, da si prvič po petnajstih letih začutila negotovost glede nečesa, kar si imela za trdno in zahtevaj iskren pogovor. Morda boš na koncu ugotovila, da imata samo zelo različna pogleda na poročne zaobljube, morda pa bo ta pogovor odprl nekaj, o čemer se že dolgo nista pogovarjala. V obeh primerih je bolje vedeti. Ker zaobljube, izrečene pred petnajstimi leti, so le besede. Veliko več o vajinem zakonu pove to, kaj oba počneta petnajst let pozneje.
Polona
