Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki je nehote prestregla možev telefonski pogovor in zaslišala nekaj, kar ji je zamajalo tla pod nogami ...
Draga Polona,
pišem ti z dopusta, čeprav bi morala trenutno ležati na plaži in razmišljati samo o tem, kam bomo šli zvečer na sladoled. Z možem in otrokoma smo v kampu v Istri. Sem hodimo že nekaj let in vedno se imamo lepo. Otroka sta ves dan zunaj, midva zvečer spijeva kakšno pivo pred šotorom, življenje je za teden ali dva preprostejše. Vsaj tako se mi je zdelo.
Pred tremi dnevi smo šli spat precej zgodaj. Otroka sta zaspala skoraj takoj, mož pa je rekel, da bo še malo posedel zunaj. Ponoči sem se zbudila. Ura je bila nekaj čez polnoč, moža pa še vedno ni bilo ob meni. Potem sem zaslišala njegov glas: sedel je pred šotorom in govoril po telefonu. Najprej sploh nisem poslušala. Predvidevala sem, da govori s prijateljem, in sem se obrnila na drugo stran. Potem pa sem zaslišala svoje ime in zastrigla z ušesi. Dojela sem, da se z najboljšim prijateljem, ker je vmes nagovoril tudi njega, pogovarja o najinem zakonu. Ne vem, kaj ga je prijatelj vprašal, ker sem slišala samo moževo stran pogovora. In potem ... potem je mož naenkrat rekel: "Če ne bi bilo otrok, iskreno ne vem, ali bi bila midva še skupaj."
Skoraj sem nehala dihati, počutila sem se, kot bi me nekdo boksnil v trebuh. Ležala sem mogoče meter stran od njega, najina otroka sta spala zraven mene, on pa je zunaj prijatelju razlagal, da morda sploh ne bi bil več z mano, če ne bi imela otrok. Omenil je tudi, da sva se oddaljila, da se imava sicer rada, da sva dobra ekipa ... ampak da med nama že dolgo ni tako, kot bi moralo biti.
Ko je prišel v šotor, sem se pretvarjala, da spim. Naslednje jutro se je obnašal popolnoma normalno: skuhal je kavo, šel z otrokoma po rogljičke, na plaži me je vprašal, ali mi namaže hrbet, zvečer pred spanjem me je objel ... meni pa se je v glavi ves čas vrtel isti stavek. Skupaj sva že osem let, poročena štiri. Seveda ni več tako kot na začetku. Imava službi, kredit, otroke, obveznosti. Včasih se spreva. Včasih zvečer samo še obleživa vsak na svojem koncu kavča. Ampak nikoli si nisem mislila, da je najin zakon v nevarnosti. Saj je logično, da se prioritete spremenijo, ko pridejo otroci.
Najbolj grozno je, da zdaj analiziram čisto vse. Ko me objame, pomislim: me objema, ker me ima rad ali ker sva pač mož in žena? Ko omeni neke načrte za jesen, pomislim: bi to načrtoval tudi, če ne bi bilo otrok? Ko se smejiva, pomislim: je sploh srečen? In potem je tukaj še nekaj, česar si skoraj ne upam priznati. Vprašala sem se isto. Če ne bi imela otrok – bi bila jaz še z njim? In nisem takoj pomislila "seveda". Tudi jaz sem za trenutek obstala.
Zdaj ne vem, kaj naj naredim. Mu priznam, da sem prisluškovala, in se soočim z njim? Ali pa je to samo eden tistih stavkov, ki jih človek izreče prijatelju v trenutku frustracije in jim ne bi smela pripisovati tolikšne teže?
Eva
Draga Eva,
vprašaj ga, absolutno. Ne čez mesec dni, ne takrat, ko bosta spet doma, se zakopala v službo, položnice in rutino ter boš lahko za nekaj časa sama sebe prepričala, da nisi ničesar slišala. Ampak tega stavka ne boš več mogla "odslišati". To že veš. V treh dneh si iz njega naredila filter, skozi katerega zdaj gledaš vsak njegov dotik, vsako besedo in vsak skupni načrt. Če boš molčala, bo samo še slabše.
Toda preden ga postaviš pred zid, bi rada, da nekaj razčistiva. "Če ne bi bilo otrok, ne vem, ali bi bila še skupaj" ni isto kot "s tabo sem samo zaradi otrok". Razlika je ogromna. Prvi stavek ima več nians: lahko pomeni, da se tvoj mož že nekaj časa sprašuje, kaj je ostalo od vajinega odnosa pod vsemi vlogami, ki sta jih v teh letih prevzela. Ne pa, da mu je vseeno zate. Zdaj sta mama in oče, organizatorja, vzgojitelja, voznika, kuharja, plačnika kredita, človeka, ki ob nečloveški jutranji uri otroka oblačita za v vrtec ...
Kje pa sta vidva? Ne kot starša, kot moški in ženska, ki sta se nekoč izbrala, še preden je obstajalo vse drugo. Morda je to vprašanje, ki si ga tvoj mož zastavlja. In zdaj si si ga, čeprav nehote, zastavila tudi ti. Po osmih letih zveze, ki se je vmes korenito spremenila, je veliko težje odgovoriti na hipotetično vprašanje, kot se zdi. Mene bi veliko bolj presenetil človek, ki v osmih letih odnosa nikoli niti za sekundo ni pomislil, kako bi bilo njegovo življenje videti, če bi se odločil drugače.
A problem pa je, da je mož o vajinem odnosu nekaj pomembnega povedal najboljšemu prijatelju, tega pa očitno ni znal povedati tebi. Zato se pogovorita. Ne začni z: "Slišala sem, da si rekel, da si z mano samo zaradi otrok!" Ker tega ni rekel. Povej mu resnico: da si se ponoči zbudila, da nisi nameravala prisluškovati, ampak si zaslišala svoje ime in nato stavek, ki te je prizadel. In potem ga vprašaj: "Kaj si s tem mislil?" Potem pa naredi nekaj zelo težkega: poslušaj odgovor. V celoti. Ne preidi v obrambo in ne začni takoj naštevati, kaj vse si naredila zanj, ali zahtevati, da ti pove, da te še ljubi.
Poskusi izvedeti, kaj se v resnici dogaja. Morda bo rekel, da je bil samo utrujen in je pretiraval. Morda bo povedal, da te ljubi, vendar pogreša vajino bližino. Morda bo priznal, da že dolgo ni srečen. In ja, morda boš slišala nekaj, česar nočeš slišati. Ampak veš, kaj je slabše? Še deset let živeti ob človeku in se vsakič, ko te objame, spraševati, ali je tam samo zaradi otrok. Tega si ne naredi.
Če ugotovita, da sta postala predvsem odlična starša in nista več zares par, to še ne pomeni, da je zakona konec. Pomeni pa, da je skrajni čas, da se nehata zanašati na to, da bo odnos nekako preživel sam od sebe. Pojdita na večerjo brez otrok. Pogovarjajta se o stvareh, ki niso povezane z njima. Dotikajta se. Po potrebi poiščita partnersko svetovanje. Predvsem pa se spet začnita zanimati drug za drugega. Otroci lahko par dolgo držijo skupaj, ne morejo pa namesto njega ustvarjati bližine.
Polona
