Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Včasih so srečanja s starimi prijatelji še posebej grenka. Pa ne zato, ker bi mi ali oni naredili kaj narobe ...
Draga Polona,
stara sem 38 let. Pred kratkim sem po naključju srečala prijateljico iz gimnazije, ki je nisem videla skoraj petnajst let. Nekoč sva bili nerazdružljivi: skupaj sva sanjali, da bova živeli v tujini, pisali knjige, veliko potovali, imeli afere s skrivnostnimi moškimi in nikoli ne bova pristali v službi, ki je ne bi imeli radi. Obe sva bili prepričani, da naju čaka nekaj velikega.
A po maturi so se najine poti razšle. Med faksom sva se sicer še sem ter tja videli ali vsaj slišali, pozneje pa ne več. Jaz sem dokaj hitro spoznala partnerja, kmalu dobila redno službo, pozneje še dva otroka. Službo imam sicer rada, ni pa tista vznemirljiva služba, ki sem si jo predstavljala kot najstnica. Življenje je v teh letih, priznam, kar zletelo mimo. Vem, da je ona šla študirat v Amsterdam, potem v Lizbono, nekaj let je celo delala v Kanadi. Občasno sem na družbenih omrežjih videla kakšno fotografijo, a se nisem preveč poglabljala.
Prejšnji teden sva se čisto mimogrede srečali v trgovini. Objela me je, kot bi minilo samo nekaj mesecev, ne petnajst let. Potem pa mi je začela pripovedovati o svojem življenju. Da je napisala roman, odprla kreativni studio. Da še vedno nekaj mesecev na leto dela iz tujine. Da se je pred kratkim vrnila z Japonske. Nima otrok, zamenjala je nekaj partnerjev. Vem, da je bila v vmesnem času tudi z dvema precej izpostavljenima umetnikoma. Deluje srečna. Tudi, in to moram priznati, videti je precej bolje kot jaz: spočita, energična, izpolnjena. Rekla je, da morava nujno kaj na kavo, ampak mislim, da sva obe vedeli, da ne bova šli.
Poslušala sem jo in se smehljala, v sebi pa sem čutila nekaj, česar me je sram priznati. Hudo zavist. Pa niti ne toliko do nje ... imela sem samo občutek, da poslušam o življenju, ki sva ga nekoč načrtovali skupaj in bi moralo biti tudi moje. Ko sem prišla domov, sem odprla staro škatlo s spomini. Našla sem najine zapiske iz gimnazije. Na nek pošvedran list sva napisali seznam stvari, ki si jih želiva do tridesetega leta. Obe sva imeli skoraj enake cilje, in praktično vse je uresničila ona.
Od takrat razmišljam samo o tem. Imam čudovitega moža, zdrava otroka, lepo družino. Nikoli si nisem mislila, da bom pri svojih letih sedela v kuhinji in jokala zaradi srečanja s staro prijateljico. Ne zato, ker bi si želela njeno življenje, ampak ker sem prvič pomislila, kako bi lahko živela tudi jaz. Sem popolnoma usekana?
Tanja
Draga Tanja,
seveda ne. To ni bilo samo srečanje s prijateljico, ampak tudi z osebo, kakršna si bila nekoč. Ko si poslušala prijateljico, niso razmišljala o njej, ampak o osemnajstletni sebi, ki je verjela, da bo nekoč živela drugače. To je boleče, hkrati pa zelo človeško. Pri osemnajstih vsak verjame, da so mu namenjene velike stvari. Astronavt, popzvezda, slavna pisateljica, premožna podjetnica. A malokdo res zasleduje te sanje. In redko govorimo o žalovanju za vsemi življenji, ki smo jih želeli živeti, pa jih nismo.
To seveda ne pomeni, da svojega sedanjega življenja ne ceniš. Lahko si iskreno hvaležna za moža in otroke, pa te vseeno zaboli misel, da bi lahko napisala knjigo ali nekaj let živela v tujini. Vseeno pa sem opazila še nekaj: stara si komaj 38 in že razmišljaš, kot da je tvoje življenje že mimo.
Pa ni. Morda si res ne moreš več vzeti celega leta za potovanje po svetu, lahko pa še vedno napišeš knjigo, se vpišeš na kak ustvarjalni tečaj, narediš prvi korak proti sanjam, ki si jih predolgo odlagala. Ne zato, da bi postala podobni prijateljici, ampak da boš nekoč, ko spet srečaš nekoga iz svoje preteklosti, začutila nekaj drugega kot žalost.
Pravzaprav sem vesela, da te srečanje ni pustilo ravnodušne. To namreč pomeni, da del tebe, ki si je upal sanjati na veliko, še ni izginil. Morda je čas, da mu spet prisluhneš!
Polona
