Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokratna Polonina dilema: je lahko bolezen res dovolj močen razlog, da odpustimo nekaj, kar nam je pred časom skoraj uničilo življenje?
Draga Polona,
stara sem 43 let in pred petimi leti sem doživela največje razočaranje svojega življenja. Izvedela sem, da me mož vara z mojo najboljšo prijateljico. Do takrat sem mislila, da se kaj takega dogaja samo v filmih. Z možem sva bila takrat poročena devet let, s prijateljico, ime ji Nataša, pa sva se poznali že od srednje šole. Bila je moja poročna priča, botra najinega starejšega sina in človek, ki sem mu zaupala praktično vse.
Skupaj smo hodili na dopuste, praznovali rojstne dneve, se družili, organizirali večerje ... Nataša je bila del naše družine. Ko se je pred sedmimi leti ločila, sem bila jaz tista, ki jo je tolažila, ji pomagala pri selitvi in jo vabila k nam, da ne bi bila sama. Potem pa sem izvedela, da sta z mojim možem skoraj dve leti ljubimca, kar je ravno sovpadlo z njeno ločitvijo. Kako priročno!
Najhuje ni bilo niti to, da sta spala skupaj. Najhuje je bilo, da sta mi ves ta čas lagala v obraz. Nataša me je poslušala, ko sem ji pripovedovala o težavah v zakonu. Svetovala mi je, naj bom do moža bolj potrpežljiva, ker je pod stresom. Danes vem, da sta se v tistem času že dobivala.
Ko sem odkrila afero, se mi je sesul svet. Mož je sprva poskušal zmanjšati pomen njunega razmerja, potem pa je priznal vse. Rekel je, da je naredil največjo napako svojega življenja in da me ne želi izgubiti. Nataša mi je poslala dolgo sporočilo, v katerem je pisala, da ji je žal in da se je vse skupaj zgodilo, ker je bila osamljena in po ločitvi ranljiva. Odgovorila sem ji samo, naj me nikoli več ne kontaktira.
Z možem sva se nekaj mesecev pogovarjala o ločitvi. Otroka sta bila takrat stara komaj 11 in 9 let, zato je bila odločitev še toliko težja. Nisem želela ostati z njim samo zaradi njiju, a hkrati nisem mogla prezreti dejstva, da bi najina ločitev močno spremenila tudi njuno življenje. Toda po dolgem premisleku sem se odločila, da mu dam še eno priložnost.
Hodila sva na partnersko terapijo, veliko sva se pogovarjala in počasi začela znova graditi zaupanje. Ni bilo lahko. Še danes ne morem reči, da sem popolnoma pozabila, kaj se je zgodilo. Toda najin zakon je zadnja leta spet lep. Veliko časa preživiva skupaj, ob koncih tedna hodimo na izlete in uživava v tem, da sta otroka zdaj že najstnika, ki počasi postajata vse bolj samostojna. Nataše pa v teh petih letih nisem niti enkrat videla in želela sem, da tako ostane.
Pred dobrim mesecem pa mi je mož povedal, da je izvedel, da ima Nataša raka. Novica me je pretresla. Ne glede na vse, kar mi je naredila, si nikoli nisem želela, da bi zbolela. Nekoč sem jo imela rada. Vprašala sem ga, kako resno je, in povedal mi je, da ne najbolje. Menda se zdravi in jo čaka še nekaj zahtevnih mesecev. Potem pa je dodal, da bi bilo lepo, če bi jo obiskala.
Vprašala sem ga, zakaj misli, da bi si to želela, on pa je odgovoril, da je Nataša zelo osamljena, da jo je bolezen prestrašila in da se je začela spraševati o stvareh, ki jih je v življenju naredila narobe. Rekel je, da ji je še posebej žal za to, kar je storila meni. Povedala sem mu, da ji želim okrevanje, vendar je ne želim videti. On pa je postal vztrajen. Češ, da je minilo že pet let in da človeku, ki se bori s tako resno boleznijo, ne bi smeli odrekati možnosti za spravo.
Kakorkoli, med tem pogovorom sva seveda prišla na to, kako on to sploh ve. In izkazalo se je, da sta že nekaj časa spet v stiku. Priznal je, da mu je Nataša pred približno dvema mesecema pisala, ko je izvedela za diagnozo. Od takrat sta si večkrat izmenjala sporočila in nekajkrat govorila po telefonu.
Rekel je, da mi ni povedal, ker je vedel, da bom narobe razumela.
Polona, v tistem trenutku sem imela občutek, da sem se vrnila pet let nazaj. Spet skrivna sporočila. Spet pogovori, za katere nisem vedela. In spet razlaga, da mi je nekaj prikril samo zato, ker me ni želel prizadeti. Mož trdi, da med njima ni ničesar več in da je Nataša samo bolna ženska, ki potrebuje podporo. Verjamem mu, da nimata afere. Toda ne razumem, zakaj je moral prav on postati njena opora. Ko sem ga vprašala, ali se mu zdi primerno, da se brez moje vednosti pogovarja z žensko, s katero me je varal, mi je odgovoril, da je pričakoval več razumevanja.
Kakorkoli, Nataša si menda rees želi, da bi se pred koncem zdravljenja pogovorili. Rada bi se mi osebno opravičila in me prosila za odpuščanje. Ko sem rekla, da tega ne bom storila, da je ne bom obiskala, me je vprašal, ali bom res pustila, da gre skozi tako težko obdobje z občutkom, da ji nisem odpustila. "Kaj pa, če umre? Boš lahko živela s tem?"
Ta stavek me je popolnoma zlomil. Pet let sem se trudila rešiti najin zakon. Pet let sem poskušala ponovno zaupati človeku, ki me je izdal z mojo najboljšo prijateljico. Zdaj pa imam občutek, da moram še jaz poskrbeti za to, da se bo njegova nekdanja ljubica počutila bolje. Pred nekaj dnevi sva se zaradi tega tako sprla, da je mož prespal v dnevni sobi. Rekel mi je, da me ne prepozna in da ni vedel, da znam biti tako trdosrčna.
Zdaj se sprašujem, ali sem res prestroga. Nataša je hudo bolna. Morda se res iskreno kesa. Morda bi ji moj obisk pomenil več, kot si predstavljam. Toda ko pomislim, da bi sedela nasproti nje in jo poslušala, kako mi govori, da ji je žal, me stisne v želodcu. Še bolj pa me boli moževo ravnanje. Ne vem, ali me bolj moti to, da je z njo spet v stiku, ali to, da se mu zdi povsem samoumevno, da bi ji morala odpustiti. Kdo ima torej prav, jaz ali on? Sem res slab človek, ker ne želim obiskati ženske, ki je uničila najino prijateljstvo in meni skoraj tudi zakon?
Maja
Draga Maja,
bom kar neposredna: Nataši nisi dolžna odpustiti. Ne danes, ne jutri in ne zato, ker je zbolela za rakom. Verjamem, da prestaja izjemno težko obdobje, in iskreno ji želim, da bi zdravljenje uspešno prestala. Toda bolezen ne izbriše preteklosti. Ne izbriše dveh let laganja, skrivanja in izdaje.
In predvsem ne pomeni, da morajo ljudje, ki jih je nekoč prizadela, zdaj prevzeti odgovornost za njen notranji mir.
Maja, tvoja nekdanja prijateljica lahko danes iskreno obžaluje, kar je storila. Morda jo je bolezen res prisilila, da se sooči s svojimi odločitvami in posledicami, ki jih je pustila za seboj. Toda kesanje je njena odgovornost, odpuščanje pa tvoja odločitev. Nataša ti lahko napiše pismo, v katerem prizna, kaj je storila. Lahko se opraviči, ne da bi pričakovala odgovor. Lahko poskuša postati boljši človek. Ne more pa zahtevati, da ji ti s svojim odpuščanjem olajšaš vest in še manj lahko to od tebe zahteva tvoj mož.
V tej zgodbi me pravzaprav trenutno bolj moti tvoj mož kot Nataša. Ne zato, ker bi bila njena izdaja manjša, ampak ker je ona iz tvojega življenja izginila pred petimi leti. Tvoj mož pa je človek, ki si mu dala drugo priložnost. Človek, s katerim si po razkritju afere hodila na terapijo, preživela nešteto težkih pogovorov in se odločila, da mu boš ponovno zaupala. In kaj je naredil, ko ga je nekdanja ljubica ponovno kontaktirala? Začel si je z njo dopisovati in telefonirati, tebi pa o tem ni povedal ničesar.
Morda med njima res ni več romantičnih čustev. Morda je njegov namen povsem iskren in ji želi samo pomagati v težkem obdobju. Toda to še ne pomeni, da je ravnal prav. Ko si enkrat skoraj uničil zakon zaradi skrivnega razmerja, si ne moreš privoščiti, da bi ponovno vzpostavil skrivno komunikacijo z isto osebo in pričakoval, da bo tvoja žena to razumela. Namesto da bi ti dal možnost, da se o njegovem stiku z Natašo pogovorita, se je sam odločil, kaj smeš vedeti.
Toda najhuje se mi zdi nekaj drugega. Tvoj mož zdaj od tebe pričakuje, da boš pokazala sočutje do ženske, s katero te je varal, pri tem pa očitno nima prav veliko sočutja do tebe. Kako drugače naj razumem njegov stavek, da si trdosrčna? Ali pa vprašanje, ali boš lahko živela sama s sabo, če Nataša umre, ne da bi ji odpustila? Tvoj mož nima pravice tvoje vesti obremenjevati z možnostjo smrti svoje nekdanje ljubice. To je izjemno težko breme, ki ti ga nalaga, čeprav z njeno boleznijo in zdravljenjem nimaš ničesar.
In tukaj bi rada poudarila še nekaj. Odpuščanje ni isto kot sočutje. Lahko ti je žal, da je Nataša zbolela. Lahko ji iskreno želiš, da ozdravi. Lahko se celo razveseliš novice, da je zdravljenje uspešno. In hkrati si lahko še vedno ne želiš, da bi jo kadarkoli več videla. Nekomu lahko želiš vse dobro, ne da bi mu dovolila, da se vrne v tvoje življenje. In čudno, da tvoj mož tega ne razume.
Praviš sicer, da sta z možem po aferi počasi obnovila odnos in da je zadnja leta vajin zakon spet lep.
Verjamem ti in ne mislim, da je bila tvoja odločitev, da ostaneš z njim, napačna. Nekateri pari po nezvestobi res uspejo ponovno zgraditi dober odnos. Toda mož je dobil možnost, da ponovno pridobi tvoje zaupanje, ne pa pravice, da od tebe zahteva enako priložnost še za Natašo.
Zdaj pa k vprašanju, ki se mi zdi v tvojem pismu najpomembnejše. Zakaj tvoj mož tako vztraja, da Nataši odpustiš? Morda ga je njena bolezen res pretresla. Morda ga je strah, da bi umrla, preden bi lahko razčistila preteklost. Toda obstaja še ena možnost, o kateri bi bilo vredno razmisliti. Morda tvoj mož še vedno nosi precej krivde zaradi tega, kar sta storila. In morda si želi, da bi se ti in Nataša pobotali predvsem zato, ker bi se potem tudi sam počutil bolje. Če bi ji odpustila ti, bi se morda lahko tudi on prepričal, da je bila vajina zgodba dokončno zaključena.
Toda Maja, to ni tvoja naloga. In če je to res razlog za njegovo vztrajanje, potem bi bilo precej bolj koristno, da se s svojimi občutki sooči sam. Morda s pomočjo terapevta, pri katerem sta nekoč že bila, ne pa tako, da od tebe zahteva nekaj, na kar nisi pripravljena.
Zato bi ti svetovala, da se z možem resno pogovoriš. Povej mu, da razumeš njegovo sočutje do bolnega človeka, vendar da te je njegovo ravnanje ponovno prizadelo. In predvsem mu povej, da ne boš sprejela očitkov, da si brezsrčna, ker ne želiš obnoviti odnosa z žensko, ki te je izdala. Če želi Nataši pomagati, se bosta morala najprej pogovoriti o tem, kakšne meje so glede na njuno preteklost sprejemljive za vajin zakon. In če bo še naprej vztrajal, da je težava samo v tvoji zamerljivosti, bi resno razmislila o ponovnem obisku partnerskega terapevta. Ker se mi zdi, da se tukaj ne pogovarjamo več samo o Natašini bolezni, ampak o tem, ali je tvoj mož zares razumel posledice svoje nezvestobe in ali zna danes zaščititi vajin odnos tudi takrat, ko je to zanj neprijetno.
Za konec pa bi ti rada povedala še nekaj. Če se boš nekega dne sama odločila, da želiš Natašo videti, je to povsem v redu. Če ji boš želela napisati sporočilo, ji zaželeti srečo pri zdravljenju ali sprejeti njeno opravičilo, je tudi to povsem v redu. Toda odločitev mora biti tvoja. In zagotovo ne sprejeta iz strahu, da boš sicer slab človek.
Polona