Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Lahko prevara izboljša zakon? Polona tokrat rešuje težko dilemo ...
Draga Polona,
pred osmimi meseci sem prevarala moža. To je prvič, da sem ta stavek napisala ali izrekla kjerkoli. Z možem sva skupaj 12 let, imava dva otroka. Preden se je zgodilo to, kar se je, bi najin zakon opisala kot dober, ampak že dolgo ne posebej srečen. Nisva gojila negativnih čustev drug do drugega ali se veliko prepirala, samo nekako sva nehala biti par. On je imel službo, šport in svoje obveznosti, jaz službo in večino stvari doma, vključno z vzgojo. Zvečer sva skrolala vsak po svojem telefonu, seksala pa sva mogoče enkrat na mesec. Ko sem mu večkrat rekla, da ga pogrešam, mi je odgovoril, da sva pač utrujena in da je to normalno po toliko letih.
Potem sem šla s prijateljicami za vikend v Beograd in tam spoznala nekega res hudega tipa. Ne bom iskala izgovorov. Poročena sem, vedela sem, kaj počnem. Ampak začela sva se pogovarjati v baru, bil je zabaven, zelo očitno sem mu bila všeč in prvič po ne vem koliko letih sem imela občutek, da me nekdo gleda kot žensko in ne kot mamo, sodelavko ali človeka, ki mora kupiti detergent.
Poljubil me je. Morala bi ga ustaviti, pa nisem. Tisto noč sem šla z njim v hotel in prevarala moža. Bilo je zelo dobro, ampak ... naslednje jutro mi je bilo fizično slabo. Moškemu sem rekla, da se ne bova več videla, izbrisala njegovo številko in se vrnila domov.
Mož še danes ne ve. Ampak zgodilo se je nekaj, česar nisem pričakovala. Nekaj dni pozneje sem se sesula. Nisem mu priznala prevare, sem mu pa prvič brez olepševanja povedala, kako nesrečna sem v najinem odnosu. Rekla sem mu, da ne morem še naslednjih dvajset let živeti kot njegova sostanovalka. Da pogrešam dotike, seks, zmenke, pogovore, občutek, da sem mu sploh še zanimiva. Mislim, da je ugotovil, da mislim resno, ker se je dejansko spremenil.
Ne čez noč, ampak res se je začel truditi. Začela sva hoditi sama ven. Dvakrat sva šla za vikend brez otrok. Veliko več seksava. Zvečer odloživa telefone. Prevzel je več stvari doma. Spet se pogovarjava. Pred nekaj tedni mi je celo rekel: "Mislim, da sva bila lani nevarno blizu temu, da izgubiva drug drugega. Vesel sem, da sva se pravočasno zbudila."
Skoraj sem se zjokala. Ker on misli, da sva se pravočasno zbudila, jaz pa vem, kaj se je zgodilo, preden sem se jaz. In zdaj je najin zakon boljši, kot je bil že leta. Prav zato me skrivnost vedno bolj razjeda. Če bi mu povedala takoj, bi morda še razumela. Ampak zdaj? Naj mu osem mesecev pozneje povem, da sem spala z drugim moškim in tvegam, da uničim odnos, ki sva ga medtem končno popravila? Ali mu želim povedati samo zato, da bi svojo slabo vest prenesla nanj?
Pred kratkim sva govorila o paru, najinih znancih, pri katerem je mož varal, in moj mož je rekel: "Najhujši ni seks, ampak to, da potem prideš domov in človeku lažeš v obraz." Polona, samo sedela sem zraven njega, skoraj paralizirana. Vem, da sem naredila nekaj groznega. Ne vem pa, kaj je zdaj manj sebično. Da mu povem resnico in mu morda uničim zakon, v katerem je trenutno srečen? Ali da živim s tem sama in poskrbim, da se nikoli več ne zgodi?
Vera
Draga Vera,
povej mu. Najbrž si upala na bolj zapleten odgovor. Tvoja dilema se namreč na prvi pogled sliši zelo sofisticirano: ali bi priznanje sploh koristilo njemu ali bi samo olajšalo mojo vest? To je legitimno vprašanje, toda v tvojem primeru obstaja ena precej velika težava. Tvoj mož trenutno živi v zakonu, o katerem ne pozna pomembnega dejstva. In ti si se odločila, da je zanj najbolje, da resnice ne izve. Kako priročno.
Ne bom te tepla z moralno palico. Že sama veš, da je to, kar si naredila, narobe. Ampak to si naredila, potem pa prišla domov in mu osem mesecev si mu pustila verjeti, da se je vajina velika sprememba začela samo z iskrenim pogovorom. Začela se je tudi zato, ker si prestopila mejo in te je to očitno tako pretreslo, da nisi mogla več ignorirati stanja vajinega zakona.
To ne pomeni, da je on kriv za tvojo prevaro. To želim zelo jasno povedati. Lahko te je zanemarjal, ahko je bil slab partner, lahko si bila osamljena, ampak še vedno si imela druge možnosti. Lahko bi zahtevala spremembo, predlagala terapijo, odšla, nisi pa imela pravice skrivaj spremeniti pravil vajinega zakona.
In zdaj jih spreminjaš še drugič, ko se sama odločaš, katere informacije sme imeti o ženski, s katero je poročen.
Razumem, česa te je strah. Morda ti ne bo odpustil. Morda te nekaj časa ne bo mogel pogledati. Morda bo podvomil o zadnjih osmih mesecih. In ja, možno je tudi, da bo zaradi tega vajinega boljšega zakona konec. Toda to ni posledica priznanja. To je lahko posledica prevare. Priznanje je samo trenutek, ko posledice nehajo obstajati izključno v tvoji glavi. Nič ne omenjaš, kako na tvojo prevaro gledajo prijateljice, s katerimi si bila v Beogradu. Ali sploh vedo? Če ja, si lahko res prepričana, da so oziroma bodo to zadržale zase? Predstavljaj si, da to po nekem čudnem naključju pride do njega od koga drugega? Ne, raje si ne predstavljaj.
Torej: povej mu brez izgovorov. Ne začni z desetminutnim govorom o tem, kako osamljena si bila. To lahko pride pozneje, ko bosta govorila o tem, kaj se je takrat dogajalo z vajinim odnosom. Najprej mu dolguješ preprosto resnico: prevarala sem te in ti osem mesecev to skrivala. Žal mi je. Potem mu pusti, da reagira tako, kot bo reagiral. Ne zahtevaj takoj odpuščanja. Ne spomni ga, kako dobro vama gre zdaj. In predvsem mu ne reci, da se je prevara zgodila "z razlogom" ali da je rešila vajin zakon.
Ni ga. Morda te je prisilila, da si končno spregovorila. Toda zakon sta zadnjih osem mesecev izboljševala vidva. Če bo po tvojem priznanju preživel še to, bo moral biti naslednji del obnove zgrajen na nečem, kar vama trenutno manjka: na resnici.
Polona
