Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat odgovarja bralki, ki jo vse daljši vročinski valovi v Ljubljani navdajajo z občutkom tesnobe in jo silijo v razmišljanje o neprijetni prihodnosti.
Draga Polona,
vem, da se bo moje vprašanje komu zdelo smešno. Češ, poletje je, nehaj paničariti. Ampak mene je ta vročina, ki jo doživljamo zadnja leta, začela resno strašiti. Stara sem 34 let in živim v Ljubljani. Kot otrok sem oboževala poletja. Spomnim se nekaj vročih dni, potem pa je prišla nevihta, osvežitev, normalno življenje.
Zadnja leta pa imam občutek, da živim v neki drugi državi. Vsako poletje je bolj vroče, začne se prej in traja dlje, vsako poletje poslušamo o novih rekordih. Trenutno smo spet sredi enega peklenskega obdobja in ko samo pomislim, da bom morala to, kar doživljam zadnji teden, trpeti še enkrat dlje, ta vročinski val naj bi namreč vsega skupaj trajal kar 14 dni, se mi kar zavrti v glavi. Počutim se vedno slabše in zalotila sem se, kako se že aprila živciram, kako bom preživela poletje. Stanovanje imam v mansardi, klimatske naprave zaradi določenih omejitev v stavbi nimam. Ko pride vročinski val, ponoči ne spim. Čez dan sem utrujena, razdražljiva, brez energije.
Ampak ni samo to. Vedno bolj me mučijo misli o prihodnosti. Če je zdaj tako, kakšno bo šele čez deset let? Čez dvajset? Kaj bo z mesti? Kaj bo z ljudmi? Kaj bo z otroki, če jih bom imela? Moram zbežati iz Ljubljane na drugačno klimo? Ko tako premlevam, postanem res potrta. Kot da me stisne nek občutek brezupa. Prijatelji in mož mi pravijo, naj neham brati novice in da pretiravam. Ampak meni se zdi, da sem samo realna. Kaj misliš ti?
Zaskrbljena Ljubljančanka
Draga zaskrbljena Ljubljančanka,
s tabo ni nič narobe. Eno je katastrofiziranje, drugo pa opazovanje sveta. In ti ne zveniš kot nekdo, ki si nevarnost zamišlja tam, kjer je ni, ampak nekdo, ki jo opaža. Res je: poletja so drugačna, vročinski valovi trajajo dlje. Mesta se segrevajo, veliko ljudi slabše spi, težje dela in se slabše počuti. To ni v tvoji glavi, je zelo konkretna resničnost.
Nisi čudna, če imaš ob tem občutek nemoči. Vročinski valovi ne znižujejo samo kakovosti življenja, temveč so tudi boleč opomnik, kako zelo se svet spreminja – in o teh spremembah ne odločamo mi. To je za človeka zelo težko. Posebej za ljudi, ki radi načrtujejo, razmišljajo vnaprej in imajo radi občutek varnosti. Vročina ne jemlje samo spanca, temveč tudi občutek predvidljivosti. In marsikdo žaluje za svetom, ki ga je poznal: za poletji svojega otroštva, občutkom, da bo naslednje leto podobno prejšnjemu, idejo, da stvari ostajajo približno enake.
Moram pa dodati še nekaj: čeprav so tvoji občutki legitimni, ti nič ne pomaga, da vsak vročinski val spremenite v dokaz, da je prihodnost izgubljena. To je res obremenjujoče za živčni sistem. Ko pride naslednji vročinski val, zato skušaj ločiti dve vprašanji. Prvo je: "Kaj se dogaja danes?", drugo pa: "Kaj se bo morda zgodilo čez dvajset let?"
Prvo vprašanje lahko rešuješ. Lahko poiščeš senco, ohladitev, prilagodiš ritem dneva, pobegneš v naravo ali na višjo nadmorsko višino. Na drugo vprašanje pa trenutno nihče nima odgovora. To je povod za kolektivno tesnobo. Vendar pa nam ne preostane drugega, kot da živimo naprej, čeprav ne poznamo prihodnosti. To ni samo svoja naloga, ampak naloga celega sveta.
Drži se in seveda – pazi na zadosten vnos tekočin!
Polona
