Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki jo je pogled na poročne fotografije bivšega partnerja dve leti po razhodu nepričakovano spravil v čustveni vrtinec ...
Draga Polona,
stara sem 30 in pred dvema letoma sem se razšla z dolgoletnim fantom. Skupaj sva bila skoraj osem let in iskreno sem bila prepričana, da se bova nekoč poročila. Ne takoj, ker sva začela še zelo mlada, ampak enkrat. Toda leta so minevala in vedno je bilo nekaj. Služba, finance ... počakati je bilo treba na pravi trenutek. Nekega dne pa sem dojela, da na "pravi trenutek" čakam samo jaz.
Razšla sva se precej mirno, brez prevar ali drame. Samo kot dva človeka, ki sta se imela rada, ampak nista več želela istih stvari. Vsaj tako sem si govorila. Prepričana sem bila, da sem ga prebolela. Ko je začel novo zvezo, me to niti ni tako pretreslo, kot sem mislila, da me bo. Potem pa ... sem pred nekaj tedni na Instagramu zagledala fotke njegove poroke.
Ne pretiravam, če rečem, da sem se sesedla. Solze so pritekle kar same od sebe in nisem jih mogla ustaviti. Človek, s katerim sem si leta delila življenje, je stal tam v obleki, z žensko, ki ni jaz, potem ko sem osem let poslušala, da se mu z zakonom ne mudi. Občutek sem imela, da nekdo drug živi moje sanje, življenje, ki sem ga nekoč tako jasno videla pred sabo.
Od takrat sem popolnoma izgubljena. Ne vem več, ali pogrešam njega ali misel na prihodnost, za katero sem mislila, da jo bova imela skupaj. Ne vem niti, ali sem zdaj žalostna zaradi razhoda, ker je vse skupaj končno prišlo za mano, ali zaradi občutka, da sem bila osem let "dovolj dobra za punco", ne pa dovolj dobra za ženo.
Polona, povej mi iskreno: zakaj me to še vedno tako boli?
Manja
Draga moja,
boli te, ker ne žaluješ za poroko z njim, ampak za pomenom, ki si ga dala tej poroki. Ja, noro boleče je, ko se bivši poroči precej hitro po razhodu. Takrat se skoraj vsaka ženska vpraša: "Zakaj z njo, z mano pa ne?" To so popolne okoliščine, da začnejo možgani sestavljati zelo kruto zgodbo. Nisi bila dovolj. Nisi bila prava. Ni te zares ljubil. Leta si vrgla stran. Nekdo drug je dobil nekaj, kar bi moralo pripadati tebi.
Pa ni res. To, da se je poročil z novim dekletom, s tabo pa ne, ne pomeni, da nisi bila dovolj dobra. Včasih se ljudje recimo pri tridesetih bojijo poroke, pri petintridesetih pa ne več. Včasih se v eni zvezi ne počutijo pripravljene, v drugi pa se. Včasih potrebujejo izgubo, da sploh ugotovijo, kaj želijo. Vem, to je strašno nepravično. Ampak ni povezano s tvojo vrednostjo.
Mislim, da te ni zlomila njegova poroka, ampak da si ugotovila, da dve leti po razhodu še vedno nosiš s seboj zgodbo, v kateri bi morala biti nevesta ti. In zdaj si morala tej zgodbi dokončno pomahati v slovo. To je žalovanje, ne nujno za človekom, ampak za prihodnostjo. To pa zna še bolj boleti. Ampak vprašaj se: če bi danes njegov zakon čudežno izginil, ti pa bi dobila priložnost vrniti se v tisto zvezo ... bi si res želela nazaj? Ali si želiš samo občutka, da si bila izbrana? Premisli. Ker sta to dve zelo različni stvari.
Drži se,
Polona
