Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše ženska, ki je po očetovi smrti odkrila nekaj, zaradi česar se sprašuje, kako dobro ga je sploh poznala ...
Draga Polona,
lani jeseni je zaradi kapi umrl moj oče. Po pogrebu smo začeli počasi pospravljati njegove stvari. Mama ni zmogla, zato sem večino stvari pregledala jaz. Klet sem si pustila za konec, ker sem vedela, da je tam največ stvari. Ampak pričakovala sem orodje in športno opremo, ko pa sem odprla vrata njegove delavnice v kleti, sem skoraj padla skupaj.
Povsod po policah so bile razstavljene miniature železnic. Na desetine: tiri, majhni vlaki, postaje, tuneli ... cele pokrajine! Nekatere so imele celo osvetlitev. Najprej sem mislila, da gre za kakšno staro zbirko, potem pa sem našla škatle s fotografijami – in ugotovila, da jih je izdelal sam! Moj oče. Moški, ki sem ga vse življenje poznala kot precej zadržanega, praktičnega človeka, ki je vedno govoril, da nima časa za neumnosti.
No, ta človek je očitno leta in leta preživel v kleti in ni "nečesa šraufal", kot sva mislili z mamo, temveč je gradil miniaturne svetove. In nobena od naju z mamo o tem ni imela pojma. Še bolj me je pretreslo, ko sem našla forume, fotografije srečanj in elektronska sporočila. Oče je imel prijatelje iz Avstrije, Nemčije in Italije, s katerimi si je dopisoval o modelnih železnicah.
Bil je del skupnosti, imel je svet, o katerem nisem vedela ničesar. Od takrat me preganja občutek, da sem zamudila nekaj zelo pomembnega. Toliko bi ga lahko vprašala o tem. Zakaj ni vsega tega nikoli delil z nama?
Ana
Draga Ana,
tvoje pismo me je zelo ganilo. Predstavljala sem si te v tisti kleti, kako stojiš sredi prostora in gledaš nekaj, v kar je tvoj oče vložil na tisoče ur, kar ga je očitno navduševalo in zaradi česar je ostajal pokonci pozno v noč. Verjamem, da si takrat pomislila, da o tem človeku ne veš ničesar, in to ni lep občutek.
Zdaj se seveda sprašuješ isto, kar bi se spraševal vsak: zakaj mi ni povedal? Zakaj tega nikoli nisva delila? Ali mi ni zaupal? Ali mu nisem bila dovolj blizu? A mislim, da odgovor ni tako dramatičen, pač pa veliko bolj človeški. Veliko staršev svojih otrok nikoli ne obremeni s tem, kdo so v resnici. Pokažejo jim svojo vlogo, ne pa sebe. Očeta, ne moškega z nenavadnimi hobiji. Mamo, ne ženske s strastmi in željami. In potem otroci odraščamo v prepričanju, da poznamo svoje starše, v resnici pa poznamo predvsem tisti del njih, ki je bil namenjen nam.
Tvoj oče ni skrival železnic, skrival je svojo celovitost, tako kot jo skrivajo številni ljudje njegove generacije. Moški, ki so znali poskrbeti za družino, niso pa znali govoriti o sebi. Moški, ki so popravljali pipe, menjali gume in plačevali položnice, nikoli pa niso povedali, kaj jim je ponoči rojilo po glavi.
Ti si šele zdaj dojela, kako velik je bil njegov svet in kako majhen del tega sveta si poznala. To boli. Vendar pa ti bo mogoče v uteho tole: našla si dokaz, da je bil tvoj oče veliko več kot samo oče. Bil je navdušenec. Ustvarjalec. Nekdo, ki ga je nekaj iskreno veselilo. In to je pravzaprav zelo lepo odkritje.
Predstavljaj si, da bi v kleti odkrila temno skrivnost. Namesto tega si našla nekaj veliko bolj dragocenega. Njegovo človeško plat. Morda ga res nisi poznala tako dobro, kot si mislila, vseeno pa to ne pomeni, da si ga zamudila. Pomeni samo, da je bil bogatejši, bolj kompleksen in bolj zanimiv, kot si si kdaj predstavljala. In nekako se mi zdi, da bi bil kar malo ponosen, da si ga končno odkrila tudi v tej različici. Ti pa bodi ponosna na vse, kar je ustvaril.
Polona
