Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokrat se Polona sooča s tem, kako sprejeti šokantno resnico o svojem otroštvu, ki na glavo postavi vse, kar si nekoč verjel ...
Draga Polona,
stara sem 50 let in pred štirimi meseci mi je umrl 82-letni oče. Zadnjih nekaj let sem zanj skrbela skoraj vsak dan. Bila sva si zelo blizu, saj je bil on tisti, ki je vzgojil mene in mojega mlajšega brata. Najina mama naju je namreč zapustila, ko sem bila stara deset let, brat pa osem. Vsaj tako sva verjela vse življenje. Oče nama je povedal, da se je zaljubila v drugega moškega in se odločila oditi. Da ni želela več živeti z nami in da si je izbrala novo življenje.
Spomnim se, kako sem jo kot deklica čakala ob oknu. Vsakič, ko je pred hišo ustavil avto, sem upala, da je ona. Za rojstni dan sem si želela samo, da bi me poklicala. Ko sem bila stara trinajst let, sem ji celo napisala pismo, v katerem sem jo prosila, naj pride vsaj na obisk. Oče mi je rekel, da ga je poslal, odgovora pa nikoli nisem dobila.
Sčasoma sem nehala čakati. Mama je v mojih očeh postala ženska, ki je zapustila dva majhna otroka, ker ji je bil drugi moški pomembnejši od njiju. Oče pa je postal moj junak. Nikoli se ni ponovno poročil. Delal je po cele dneve, nama kuhal, pomagal pri domačih nalogah in naju vozil na treninge. Ko sem dobila svoja otroka, je bil čudovit dedek. Vedno sem mu govorila, da mi je pokazal, kako je videti brezpogojna starševska ljubezen.
Zdaj pa sem izvedela, da mi je človek, ki sem ga najbolj občudovala, štirideset let lagal o najpomembnejši stvari v mojem življenju. Po njegovi smrti sva z bratom pospravljala hišo. V omari v spalnici sem našla star kovček, v njem pa škatlo, polno pisem. Bila so naslovljena name in na brata in pisala jih je – mama. Prvo že nekaj tednov po njenem odhodu. V njem je napisala, da naju ima rada, da naju ne bo nikoli nehala imeti rada in da upa, da se bomo kmalu videli.
Potem so sledila druga pisma. Za rojstne dneve, za božič, ob začetku šolskega leta. V nekaterih je spraševala, ali sem še vedno navdušena nad risanjem in ali brat še igra nogomet. Nobeno od teh pisem ni prišlo do naju. Med njimi sem našla tudi dopise odvetnika in kopije dokumentov, iz katerih je bilo razvidno, da je mama več let poskušala urediti stike z nama, oče pa ji jih je preprečeval.
V enem od pisem, ki ga je mama napisala očetu, sem prebrala: "Prosim te, ne kaznuj otrok zaradi tega, kar se je zgodilo med nama. Dovoli mi, da ju vsaj pokličem."
Ko sem vse to prebrala, sem se začela tresti. Poklicala sem brata in mu pokazala pisma. Oba sva jokala. Potem sva začela iskati mamo. Ni bilo težko. Še vedno živi v Sloveniji, približno 80 kilometrov od naju. Danes je stara 76 let. Ko sem jo poklicala, je nekaj trenutkov molčala. Potem pa me je vprašala, ali sem to res jaz. Začela je jokati. Povedala mi je, da je pred štiridesetimi leti očeta res prevarala z drugim moškim. Zaljubila sta se in odločila se je, da bo zaživela z njim. Takrat so bile razmere doma zelo napete. Oče je bil besen nanjo, ona pa se je najprej začasno preselila k sestri. Otroka sta ostala pri njem, ker je imel hišo, ona pa ni imela urejenega stanovanja. Ko je poskušala priti po naju, ji oče ni dovolil.
Pravi, da je več let poskušala doseči dogovor o stikih. Nekaj časa je imela tudi odvetnika, vendar je sčasoma obupala, sploh ker je imel oče več denarja. Oče ji je govoril, da je nočeva videti, da jo sovraživa in da bi nama s svojo prisotnostjo samo škodovala. Kasneje se je ponovno poročila s prav tem moškim in dobila še enega otroka. Toda pravi, da naju ni nikoli pozabila.
Pred dvema tednoma sva se z bratom prvič po več kot štiridesetih letih srečala z njo. Ne znam opisati, kako nenavadno je bilo. Sedela sem nasproti ženske, ki mi je dala življenje, in ugotavljala, da o njej ne vem skoraj ničesar. Pokazala nama je fotografije iz najinega otroštva. Hranila je moje prve risbice, bratovo spričevalo iz prvega razreda in fotografijo, na kateri sva skupaj na morju. Rekla je, da je upala, da jo bova nekoč poiskala. Toda mene zdaj muči tudi nekaj drugega. Zakaj naju ni poiskala sama, ko sva postala odrasla?
Ko sem jo to vprašala, je rekla, da se je bala, da jo bova zavrnila. Da ji je oče večkrat povedal, da nočeva imeti ničesar z njo, in da ni želela še enkrat doživeti takšne bolečine. Del mene jo razume, drugi del pa je jezen. Saj vendar nisva bila več otroka. Lahko bi nama napisala pismo, ko sem bila stara dvajset ali trideset let. Lahko bi me poiskala, ko sem se poročila.
In potem je tu še oče. Človek, ki sem ga vse življenje ljubila in občudovala. Zdaj gledam njegove fotografije in ne vem več, kdo je bil. Je mogoče, da je bil dober oče in hkrati človek, ki nama je namenoma odvzel mamo? Ali je mogoče, da je zaradi jeze na ženo uničil odnos med materjo in otrokoma?
Najhuje je, da ga ne morem več ničesar vprašati. Ne vem, kaj naj naredim s to jezo. Ne vem, ali naj poskušam z mamo zgraditi odnos, čeprav me je tudi ona na neki točki nehala iskati. In ne vem, kako naj se spominjam očeta, ne da bi ob tem čutila, da je bilo vse moje otroštvo zgrajeno na laži.
Milena
Draga Milena,
pred štirimi meseci si pokopala očeta. Človeka, ki te je vzgojil, skrbel zate in ti bil vse življenje najbližje.
Zdaj pa si izvedela nekaj, zaradi česar imaš občutek, da ga sploh nisi poznala. Žal mi je, razumem, da ti je zelo težko. Ne gre samo za to, da si izvedela resnico o mami. Gre za to, da se je podoba človeka, ki si ga vse življenje občudovala, nenadoma razbila. Oče, ki te je učil, kaj pomeni brezpogojna ljubezen, ti je hkrati odvzel možnost, da bi jo doživela tudi od mame.
Tvoja mama je res odšla iz zakona. In to po prevari, kar ni najlepši način za končanje zakona. A nisva tu, da jo zdaj sodiva. Zapustiti partnerja ni isto kot zapustiti otroka, pa čeprav verjamem, da je bil tvoj oče hudo prizadet. In če dokumenti, ki si jih našla, res potrjujejo, da je mama poskušala ohranjati stike, on pa jih je preprečeval, potem je naredil nekaj zelo krivičnega.
Kot otroka sta z bratom odraščala v prepričanju, da vaju mama noče več, da vaju je izbrisala iz življenja. Čakala sta na njene klice, na pisma, na obisk, ki ga nikoli ni bilo. In medtem ko sta se spraševala, zakaj nista dovolj pomembna, da bi se vrnila, so bila njena pisma spravljena v kovčku v očetovi spalnici. To ni bila samo laž o tvoji mami. Bila je laž, ki je vplivala na to, kako si kot otrok razumela svojo vrednost. In za to imaš vso pravico biti jezna.
Toda zdaj prihajava do vprašanja, ki si ga postavila: ali je mogoče, da je bil tvoj oče dober oče in hkrati človek, ki vama je namenoma preprečeval stike z mamo? Da. In prav zato je tvoja zgodba tako zapletena. Ljudje niso vedno samo dobri ali samo slabi. Človek je lahko v nekaterih odnosih ljubeč, skrben in požrtvovalen, v drugih pa ravna sebično, kruto ali maščevalno. Tvoj oče je lahko iskreno ljubil tebe in brata. Lahko se je res trudil, da vama ničesar ne bi manjkalo. In hkrati je lahko zaradi prizadetosti, ljubosumja ali želje po nadzoru naredil nekaj, kar vama je povzročilo veliko bolečine. Njegova skrb za vaju ne izbriše tega, kar je storil. Toda tudi njegova laž ne izbriše vseh trenutkov, ko je bil dober oče.
Lahko si hvaležna za vse, kar ti je dal, in hkrati besna zaradi tega, kar ti je vzel. Lahko ga pogrešaš in mu zameriš. Vsa ta čustva lahko obstajajo hkrati. In enako velja za mamo. Tudi tukaj se je, čeprav je poskušala ohranjati stike, na neki točki očitno nehala boriti. In čeprav je bila morda v zelo težkem položaju, imaš pravico vprašati, zakaj te ni poiskala, ko si odrasla. Vseeno pa bi bila pri njej morda bolj previdna, saj ne poznava vseh okoliščin njenega življenja. Ne veva, kakšen je bil njen odnos z očetom, kako močno se ga je bala in kaj se je dogajalo v letih, ko sta bila z bratom še otroka.
Prav tako ne veva, kaj je verjela o vajinih občutkih do nje. Če ji je oče več let govoril, da jo sovražita in da je nočeta videti, je mogoče, da je sčasoma res začela verjeti, da bi vama s ponovnim stikom samo povzročila bolečino. To ne pomeni, da je bila njena odločitev pravilna. Pomeni pa, da je morda vredno najprej razumeti njeno zgodbo, preden se odločiš, kaj ji lahko odpustiš.
Seveda ne boš mogla kar naenkrat nadoknaditi vseh štiridesetih let. Mamo se lahko spoznavaš počasi. Lahko gresta na kavo, se pogovarjata, si izmenjujeta fotografije in spomine. Lahko jo vprašaš vse, kar te zanima. Vidve sta danes dve odrasli ženski, ki se morata šele spoznati. Morda bosta zgradili lep odnos. Morda bo ostal bolj zadržan. Morda bosta ugotovili, da imata veliko skupnega, ali pa da sta si po štiridesetih letih tujstva precej različni. Vse to je v redu. Predvsem pa ne pozabi, da nisi odgovorna za to, da bi mami nadomestila izgubljena leta ali očetu za nazaj odpustila njegovo ravnanje.
In še nekaj. Pišeš, da imaš občutek, kot da je bilo vse tvoje otroštvo zgrajeno na laži. Morda bi ti pri predelovanju teh občutkov koristil tudi pogovor s terapevtom. Ne samo zaradi izgube očeta, ampak tudi zaradi žalovanja za odnosom z mamo, ki ga kot otrok nisi mogla imeti.
Za konec pa ti želim povedati nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. Kot deklica si dolga leta čakala, da bi te mama poiskala, zdaj pa si jo našla sama. In čeprav ne moreš dobiti nazaj vseh rojstnih dni, praznikov in običajnih družinskih trenutkov, ki sta jih zamudili, imata še vedno možnost ustvariti nove. To pa je tudi nekaj, kar je veliko vredno.
Polona
