Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat rešuje dilemo bralke: je neupravičeno slabe volje zaradi nečesa, kar je bilo pravzaprav dobro dejanje njenega moža?
Draga Polona,
z možem sva poročena šest let. Oba sva sredi tridesetih in v najinem zakonu doslej nisva imela kakšnih večjih težav z zaupanjem. Pred nekaj tedni sva bila na poroki njegovih znancev. Večino ljudi sem poznala vsaj na videz, med njimi tudi Tino, ki jo moj mož pozna že precej dlje kot jaz. Nista tesna prijatelja, sta pa del iste širše družbe in se srečata nekajkrat na leto.
Tina je tisti večer precej pila, okoli polnoči je prišla do naše mize in rekla, da se ne počuti dobro in da gre nazaj v hotel. Hotel je bil približno deset minut peš od prizorišča poroke. Nekdo je predlagal, naj ji pokličemo taksi, moj mož pa je rekel: "Bom jaz šel z njo. Saj je ne bomo pustili same take." V tistem trenutku se mi je to zdelo precej kavalirsko, tudi sama ne bi želela, da precej pijana ženska sredi noči sama hodi do hotela, zato mi niti na misel ni prišlo, da bi imela s tem težavo.
Mož mi je rekel: "Dvajset minut pa sem nazaj." Ampak minilo je dvajset minut, potem pol ure, pa petinštirideset minut. Po skoraj eni uri sem mu napisala: "A je vse okej?", toda ni odgovoril. Takrat me je prvič zares stisnilo. Nisem takoj pomislila, da se med njima nekaj dogaja. Najprej me je celo skrbelo, ali je Tini tako slabo, da sta morala poklicati zdravnika.
Nekaj minut pozneje se je mož končno vrnil. Vprašala sem ga, kaj se je zgodilo in povedal mi je, da je Tino pospremil do hotelske sobe, tam pa ji je postalo slabo in je šla bruhat. Prinesel ji je vodo in počakal, ker je ni želel pustiti same v takem stanju. Do tukaj sem vse razumela, dokler ni dodal: "Ko ji je bilo malo bolje, sva se pa še zaklepetala." V njeni hotelski sobi?? Ampak ja, menda je ona sedela na postelji, on pa na stolu in sta se kakšnih dvajset minut pogovarjala.
Takrat sem se razjezila. Rekla sem mu: "Torej si bil skoraj eno uro sredi noči v hotelski sobi druge ženske, medtem ko sem jaz tukaj čakala nate?" On pa je takoj postal obramben: "Resno? Pomagal sem pijani ženski, ti pa boš zdaj iz tega naredila neko sumljivo stvar?" Ne pravim, da je sumljivo, saj ga nisem obtožila, da me je prevaral. Ampak obstajajo neke meje. Velika razlika je med tem, da pijano znanko varno pospremiš do hotela, in tem, da potem, ko ji je že bolje, ostaneš SAM v njeni sobi in se z njo še dvajset minut pogovarjaš. Sploh ker je tvoja žena deset minut stran in čaka, da se vrneš.
Vprašala sem ga tudi, zakaj se mi ni oglasil, pa je rekel, da telefona ni slišal, ker ga je imel v žepu in je bila v sobi prižgana televizija. Naslednje jutro je bilo vse skupaj še bolj neprijetno. Pri zajtrku je Tina prišla do najine mize, moža objela in rekla: "Hvala še enkrat za včeraj. Res si me rešil." Potem je pogledala mene in dodala: "Imaš res zlatega moža." Ne vem, zakaj, ampak ob tem mi je postalo še bolj neprijetno.
Mož pravi, da bi morala biti ponosna nanj, ker je poskrbel za žensko, ki ni bila sposobna sama varno priti do sobe. In saj sem, če bi jo pustil samo opotekati do hotela, bi se mi to zdelo grozno. Ampak zakaj se potem ni takoj vrnil? On pravi, da delam problem iz nečesa, kar je bilo samo dobro dejanje. Jaz pa mislim, da se je dobro dejanje končalo nekje v trenutku, ko je bilo Tini bolje in sta se odločila še malo posedeti in poklepetati. Sem krivična?
Gea
Draga Gea,
tvoj mož je naredil nekaj zelo lepega, Potem pa očitno ni vedel, kdaj je tega lepega dejanja konec. Pijano žensko sredi noči pospremiti do hotela? Absolutno. Poskrbeti, da varno pride v sobo? Seveda. Če začne bruhati, ji prinesti vodo in počakati toliko časa, da veš, da je v redu? Tudi tukaj nimam pripombe. Ampak potem pridemo do: "Ko ji je bilo bolje, sva se pa še zaklepetala." Oprosti, ampak zakaj? Tina je varno v hotelu, ni ji več slabo, ne potrebuje več pomoči. Tvoja žena te čaka na poroki.
Pojdi nazaj k ženi.
Tukaj se mi zdi tvoj mož precej premeteno skril za prvi, popolnoma upravičen del zgodbe. Ko ga vprašaš, zakaj je še dvajset minut sedel v Tinini hotelski sobi, odgovori: "A bi jo moral pustiti pijano samo?" Ne, in nisi ga vprašala tega. Vprašala si ga, zakaj je ostal, ko ga ni več potrebovala. To sta dve različni stvari. Pa še nekaj me moti. Rekel ti je, da se vrne čez dvajset minut, skoraj uro pozneje ga še vedno ni bilo. Pisala si mu in ga klicala, pa nisi dobila odziva. Ti nisi neka ženska, s katero je tri mesece in ki mu dela sceno, ker je spregovoril z drugo žensko. Ti si njegova žena. Sedela si deset minut stran in čakala moža, ki ti je rekel, da se takoj vrne, on pa je medtem še vedno sedel v hotelski sobi druge ženske. Imaš vso pravico vprašati, zakaj.
In ne, to ni isto kot obtožba varanja. Pravzaprav se mi iz tega, kar si napisala, ne zdi najbolj verjetno, da se je med njima zgodilo kaj seksualnega. Ni skrivaj odšel z njo, Tina je naslednje jutro brez zadrege pristopila do obeh in se mu zahvalila. Njena reakcija se mi zdi precej skladna z zgodbo, da ji je res pomagal. Tudi "imaš res zlatega moža" sama po sebi ni neka skrivna koda zapeljivke. A vseeno lahko zaključiva, da se je tvoj mož kljub vsemu vedel neprimerno. Mene bi še posebej zmotilo, da ne zmore reči: "Res je, ko ji je bilo bolje, bi moral iti. Zaklepetala sva se, izgubil sem občutek za čas in moral bi ti vsaj napisati."
Če si poročen, moraš imeti vsaj toliko občutka, da razumeš, da sedenje sredi noči v hotelski sobi druge ženske ni povsem enako sedenju ob njej za mizo na poroki, tudi če se ne zgodi nič. Tudi če ona sedi na postelji, ti pa disciplinirano na stolu, tudi če govorita o vremenu in cenah nepremičnin. Nekatere situacije imajo pač drugačno stopnjo intimnosti in odrasel človek v zakonu bi to moral znati prepoznati.
Če je tvoj mož sicer spoštljiv, zanesljiv in v šestih letih ni imel navade ustvarjati dvoumnih situacij z drugimi ženskami, iz tega ne bi delala dokaza, da je v vajinem zakonu nekaj strašno narobe.
Zahtevala pa bi, da razume, zakaj je prestopil mejo in zakaj njegov "saj sem ji samo pomagal" ne pokrije celotne ure.
Če pa se podobne situacije ponavljajo – če se vedno začnejo z neko povsem nedolžno razlago, končajo pa z njim samim z drugo žensko precej dlje, kot ti je povedal, medtem ko si ti na koncu označena za ljubosumno – potem ne glej več vsakega dogodka posebej, temveč vzorec. Biti prijazen do drugih žensk je namreč lepa lastnost, vedeti, kdaj se moraš vrniti k svoji ženi, pa tudi.
Polona
