Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona je tokrat pred težko moralno dilemo: kako popraviti odnos s sestro, ki je ves čas vedela za moževo nezvestobo?
Draga Polona,
stara sem 56 let in pred osmimi meseci sem po 31 letih zakona izgubila moža. Umrl je nepričakovano zaradi srčnega infarkta. Njegova smrt me je popolnoma sesula, saj sva imela, vsaj tako sem mislila, srečen zakon. Imava dva odrasla otroka, skupaj sva zgradila hišo in načrtovala, kaj vse bova počela, ko bova čez nekaj let oba upokojena.
Zdaj pa sem izvedela nekaj, zaradi česar se sprašujem, ali sem svojega moža sploh poznala. Pred približno mesecem dni sem med pospravljanjem njegovih stvari našla staro škatlo s fotografijami in pismi. Med njimi je bilo tudi nekaj ljubezenskih pisem ženske, ki je nisem poznala. Sprva sem mislila, da gre za pisma iz časa pred najino zvezo. Potem pa sem pogledala datume. Pisma so bila stara približno dvajset let. Iz njih je bilo jasno, da sta bila z možem v razmerju. Ženska mu je pisala, da ga pogreša, da ne more več prenašati skrivanja in da se mora končno odločiti, ali bo ostal z družino ali odšel k njej.
V enem od pisem je omenila celo najina otroka, takrat stara devet in šest let. Ne znam opisati, kako sem se počutila. Mož je bil že osem mesecev mrtev, jaz pa sem sedela na tleh spalnice in prvič v življenju izvedela, da me je varal. Iz pisem sem razbrala, da je razmerje trajalo skoraj dve leti. Ne vem, zakaj ga je končal, vem pa, da je ostal z mano. In da mi nikoli ni povedal resnice. Nekaj dni sem hodila naokrog kot v megli, potem nisem več zdržala in sem poklicala svojo mlajšo sestro, s katero sva si bili vedno zelo blizu.
Ko sem ji povedala, kaj sem našla, je na drugi strani telefona nastala tišina. Nato me je vprašala: "A si prepričana, da hočeš vedeti vse?" Takoj sem vedela, da nekaj skriva. Po dolgem prigovarjanju mi je priznala, da je za moževo afero vedela že takrat. Pred približno dvajsetimi leti ga je po naključju srečala v restavraciji z drugo žensko. Ko jo je opazil, je prišel do nje in jo prosil, naj nikomur ničesar ne pove. Čez nekaj dni sta se dobila na kavi, kjer ji je priznal, da ima razmerje, vendar da ga namerava končati. Sestra mi je povedala, da mu je takrat zagrozila, da mi bo vse povedala, če ne bo prekinil stikov z ljubico. Čez nekaj mesecev ji je zatrdil, da je afere konec in ona mu je verjela.
Dvajset let mi ni povedala niti besede. Ko sem jo vprašala, kako mi je lahko ves ta čas gledala v oči, je začela jokati. Rekla je, da me je želela zaščititi. Da sem imela takrat dva majhna otroka, da sva z možem ravno odplačevala kredit za hišo in da bi me resnica uničila. Potem pa je izrekla nekaj, česar ji ne morem odpustiti. "Poglej, kako lepo življenje si imela z njim. Če bi ti takrat povedala, bi se mogoče ločila in vsega tega ne bi bilo. Saj vidiš, da sem se pravilno odločila."
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Torej je moja sestra dvajset let odločala, kaj je zame najbolje? Ona je presodila, da je bolje, če živim v laži, ker sem bila tako vsaj srečna? Vprašala sem jo, ali je kdaj pomislila, da bi jaz morda želela vedeti resnico. Da bi se morda odločila ostati z možem, morda pa tudi ne. Da bi vsaj imela možnost izbire. Odgovorila mi je, da sem preveč čustvena, da bi takrat lahko razmišljala razumno. Ta stavek me je skoraj bolj prizadel kot sama afera.
V zadnjih dvajsetih letih sva s sestro skupaj praznovali rojstne dneve, hodili na dopuste in si zaupali najbolj osebne stvari. Ko sem ji govorila, kako srečna sem z možem, je vedela nekaj, česar jaz nisem.
In zdaj ne vem več, kaj naj si mislim o najinem odnosu. Moža ne morem vprašati, zakaj je to naredil. Ne morem se prepirati z njim, ne morem slišati njegove razlage in ne morem se odločiti, ali mu bom odpustila. Vse to mi je njegova smrt vzela. Sestro pa še imam. In trenutno je ne morem niti pogledati.
Pred nekaj dnevi mi je rekla, da je bilo tudi njej vseh teh dvajset let težko živeti s skrivnostjo. Da jo je večkrat zamikalo, da bi mi povedala, vendar ni želela uničiti naše družine.
Moja hči, ki ji nisem povedala za afero, opaža, da se s sestro ne pogovarjava, in me sprašuje, kaj se dogaja. Tudi ona si je s sestro, svojo teto, blizu. Ne vem, kaj naj ji odgovorim. Sem krivična, ker sestri ne morem odpustiti? Ali je mogoče, da je res ravnala iz ljubezni do mene? In kako naj sploh prebolim moževo nezvestobo, če se z njim o tem nikoli več ne bom mogla pogovoriti?
Marjeta
Draga Marjeta,
v osmih mesecih si izgubila moža, nato pa še predstavo o zakonu, v katerem si preživela več kot polovico življenja. In ko si se v stiski obrnila na človeka, ki mu najbolj zaupaš, si izvedela, da je tudi ta del skrivnosti. To je ogromno za eno samo osebo! Sočustvujem s tabo in upam, da si boš vzela čas, da vse to v miru odžaluješ.
Najprej bi ti rada povedala, da tvoja žalost zaradi moževe smrti ni bila nič manj resnična samo zato, ker zdaj veš za njegovo nezvestobo. Prav tako ni bilo lažno vse, kar sta v 31 letih doživela skupaj. Možno je, da te je mož ljubil in te hkrati pred dvajsetimi leti prevaral. Ljudje smo žal sposobni obojega. Toda razumem, da se zdaj sprašuješ, kaj je bilo res in kaj ne. Še posebej kruto pa je, da na večino svojih vprašanj nikoli ne boš dobila odgovora.
Zdaj pa k tvoji sestri. Verjamem, da je pred dvajsetimi leti sprejela odločitev, za katero je verjela, da je pravilna. Bila si mama dveh majhnih otrok, imela si kredit in družino, za katero se je zdelo, da dobro deluje. Sestra je izvedela nekaj groznega in se znašla pred izbiro, ki si je nihče ne želi. Če bi ti povedala, bi tvegala, da razdre tvojo družino. Če bi molčala, bi tvegala, da te izda. Odločila se je za molk. In ta odločitev ni bila nujno zlonamerna, prav mogoče je, da jo je sprejela iz ljubezni do tebe in tvojih otrok. Toda to, da je nekdo ravnal z dobrimi nameni, še ne pomeni, da ni naredil nečesa, kar te je globoko prizadelo.
In prav tu se mi zdi, da tvoja sestra danes dela največjo napako. Namesto da bi priznala, kako težko je moralo biti zate izvedeti, da ti je dvajset let prikrivala resnico, ti razlaga, da je pravzaprav ravnala pravilno, ker si imela lepo življenje. Oprosti, ampak tega ne more vedeti. Ne ve, ali bi se z možem ločila. Ne ve, ali bi mu odpustila. Ne ve, ali bi se vajin odnos po razkritju celo izboljšal. Ti si ostala v zakonu, ne da bi poznala vse okoliščine. In zdaj ta "uspešen" zakon uporablja kot dokaz, da je imela prav.
Še bolj pa me moti njena trditev, da si bila takrat preveč čustvena, da bi lahko razmišljala razumno. Marjeta, bila si odrasla ženska, žena in mama. Imela si pravico izvedeti, kaj se dogaja v tvojem zakonu, in se sama odločiti, kaj boš naredila. Tvoja sestra ni bila tvoja skrbnica. In tvoj mož ni bil njen otrok, ki bi ga morala zaščititi pred posledicami njegovih dejanj.
Toda nekaj moram povedati tudi v njen zagovor. Ni bila ona tista, ki te je varala. Tvoj mož jo je postavil v izjemno neprijeten položaj. Priznal ji je afero, jo prosil za molk in ji obljubil, da bo razmerje končal. S tem je del odgovornosti za svojo nezvestobo preložil nanjo. In ko je sestra enkrat sprejela odločitev, da ti ne bo povedala, je bilo z vsakim naslednjim letom težje spregovoriti.
Kakorkoli, mislim, da si zaslužiš pogovor, v katerem bo sestra končno nehala dokazovati, da je ravnala prav, in ti dovolila povedati, kaj je njena odločitev naredila tebi. Ni njena naloga, da ti razloži, zakaj je bilo dobro, da nisi vedela. Njena naloga je, da sprejme, da bi ti morda želela vedeti – in se ti opraviči. Če bo tega sposobna, imata morda možnost, da sčasoma obnovita odnos.
Kar zadeva moža, pa bi ti svetovala, da si dovoliš žalovati tudi za podobo človeka, za katerega si mislila, da ga poznaš. Lahko ga pogrešaš in si hkrati jezna nanj. Lahko ohraniš lepe spomine in se obenem počutiš izdano. Če boš imela občutek, da se vrtiš v krogu vprašanj, na katera ni več mogoče odgovoriti, ti morda lahko pomaga tudi pogovor s terapevtom, ki ima izkušnje z žalovanjem.
Hčeri pa za zdaj nisi dolžna razlagati ničesar, na kar še sama nisi pripravljena. Lahko ji preprosto poveš, da sta s sestro v težkem obdobju in da potrebuješ nekaj časa zase.
Drži se in srečno!
Polona
