Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki se je zaradi moževe sodelavka začela počutiti kot tretje kolo v razmerju.
Draga Polona,
z možem sva poročena šest let in do zdaj nisem bila pretirano ljubosumna. Zadnje mesece pa se zaradi njegove sodelavke počutim, kot da se mi bo vsak čas zmešalo. Začelo se je precej nedolžno. Ta sodelavka živi kakšnih pet minut stran od naju. Pred nekaj meseci ga je vprašala, ali bi jo lahko po službi vozil domov, ker sicer potrebuje skoraj eno uro z avtobusom, on pa gre tako ali tako mimo njene ulice.
Mož je pristal. Ko mi je povedal, mi sicer ni bilo najbolj všeč, ampak nisem želela delati drame. Navsezadnje se mi je zdelo neumno, da bi se on vsak dan sam peljal mimo njenega doma, ona pa bi se eno uro vozila z avtobusom.
Tako jo zdaj večkrat na teden pelje domov. In priznam: bolj ko to traja, manj mi je všeč. Ne zato, ker bi imela kakšen konkreten dokaz, da se med njima kaj dogaja. Ampak vsak dan skupaj delata, potem pa sta še sama v avtu in se verjetno pogovarjata kakšne osebne stvari. Včasih mož pride domov deset ali petnajst minut pozneje. O njej tudi kar pogosto govori. Ko sem mu enkrat omenila, da mi vse skupaj ni najbolj prijetno, mi je rekel: "Kaj pa naj naredim? Ji rečem, naj gre na avtobus, medtem ko se jaz peljem mimo njene hiše?" In sem stvar pustila.
Potem pa se je pred nekaj dnevi zgodilo nekaj, zaradi česar sem čisto ponorela. Moj avto je bil na servisu, zato sva bila z možem dogovorjena, da me po službi pride iskat. Ko se je pripeljal, sem odprla sovoznikova vrata – in na mojem sedežu je sedela ona. Pozdravila me je, kot da je vse popolnoma normalno. Za trenutek sem samo stala tam, ker sem bila prepričana, da bo izstopila in se presedla zadaj. Ni se. Mož pa je rekel: "Daj, skoči zadaj, saj jo samo odloživa."
Polona, meni se je stemnilo pred očmi. Sedela sem zadaj kot nekakšna taksistova stranka, medtem ko je moževa sodelavka sedela poleg njega. Še huje mi je bilo, ker se ji očitno sploh ni zdelo nenavadno. Njemu pa tudi ne! Ko smo prišli do njene hiše, je rekla nekaj v smislu "Hvala, se vidiva jutri", mož pa je samo odvrnil: "Ni problema."
Ko je zaprla vrata, sem eksplodirala. Vprašala sem ga, ali se mu zdi normalno, da njegova žena sedi zadaj, njegova sodelavka pa spredaj. On me je gledal, kot da sem nora. Rekel je, da je bila ona že v avtu, ko je prišel pome, in da bi bilo "totalno otročje", če bi ji naročil, naj se zaradi mene presede.
Jaz pa sem mu rekla, da bi se morala umakniti sama. Če bi mene domov vozil poročen sodelavec in bi šla vmes iskat njegovo ženo, bi mi bilo samoumevno, da se presedem zadaj. Mož pravi, da iz sedežnega reda delam nekakšen simbol zakona in da je šlo samo za deset minut vožnje. Mene pa moti prav to, da nobenemu od njiju ni niti prišlo na misel, kako bo situacija videti meni.
Od takrat sva skregana. Rekla sem mu, da nočem več, da jo vozi domov. On pravi, da je to absurdno, da med njima ni ničesar in da mu ne bom določala, koga sme peljati v svojem avtomobilu. Rekel je tudi, da naj pomislim, kako bo to, da jo zavrne, videti pred ostalimi v njegovi službi. Zdaj pa res ne vem več. Je problem moja ljubosumnost ali sta onadva prestopila neko mejo, ki bi morala biti očitna?
Nika
Draga Nika,
jaz bi se na mestu moževe sodelavke vsekakor presedla. Ne zato, ker ima žena po poročnem obredu do smrti rezerviran sovoznikov sedež. Ampak zato, ker bi se mi zdelo popolnoma samoumevno, da se, ko moj poročeni sodelavec pride po svojo ženo, jaz kot oseba, ki ji vsak dan dela uslugo in jo vozi domov, umaknem z njenega mesta. Če nič drugega, iz vljudnosti.
Zato razumem, zakaj te je njeno vedenje zmotilo. Ali to pomeni, da skrivaj hoče tvojega moža? Ne vem. In tudi ti ne veš. Morda je samo brez občutka. Morda se je v teh mesecih tako navadila njunih skupnih voženj, da sploh ni pomislila, kako bo situacija videti tebi. Mogoče pa ji pozornost tvojega moža tudi nekoliko preveč ustreza. Ampak tega iz enega dogodka ne moreva ugotoviti.
Bolj zanimivo se mi zdi nekaj drugega: tvoja reakcija se ni začela tistega popoldneva. Že prej ti ni bilo všeč, da mož sodelavko večkrat na teden vozi domov. On to ve. Kljub temu je ta ureditev postala stalnica. In potem se nekega dne pripelje po svojo ženo, sodelavka sedi poleg njega, ti odpreš sovoznikova vrata – in namesto da bi ona rekla "O, samo da se prestavim", tvoj mož reče tebi: "Daj, skoči zadaj."
Priznam: tudi meni bi šlo to na živce. Ker problem seveda ni sedež v avtu. Za nekaj minut si se znašla kot tretja oseba v rutini, ki sta jo ustvarila tvoj mož in druga ženska, ki že tako ali tako skupaj preživita celoten delovnik. In tvoj mož bi moral biti dovolj pameten, da razume, zakaj to ni najbolj prijeten občutek.
To še vedno ni dokaz afere. Pravzaprav iz tvojega pisma nimam nobenega dokaza, da se med njima dogaja karkoli. A meje niso namenjene samo preprečevanju seksa. Namenjene so tudi temu, da partnerja ne ustvarjata situacij, v katerih se drugi začne upravičeno spraševati, koliko prostora je neka tretja oseba dobila v njunem vsakdanu. In sodelavka ga dobi kar nekaj.
Zato bi jaz na tvojem mestu nehala razpravljati o tem, kdo sedi spredaj. Možu bi rekla: "Tisti trenutek me ni zmotil samo sedež. Pokazal mi je, da je vajina skupna vožnja postala rutina, v kateri se jaz počutim kot odvečna oseba. In tega nočem več ignorirati."
Ne zahtevaj, naj sodelavko blokira, zamenja službo in nikoli več ne govori z njo. Ampak tudi ni treba, da zaradi strahu pred oznako "ljubosumna žena" sprejmeš vse, kar je tehnično nedolžno. Vprašanje, ali bi onadva potencialno lahko kaj imela, je tu popolnoma nepomembno. Veliko pomembneje je, ali tvoj mož zna postaviti takšne meje, da ti tega sploh ne bo treba ugibati.
Polona
