Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje ženski, ki je izvedela, da je bil njen mož pred desetletji zaljubljen v ... njeno najboljšo prijateljico!
Draga Polona,
stara sem 57 let in z možem sva letos praznovala 30. obletnico poroke. Imava dva odrasla otroka, lepo hišo in zakon, ki ga drugi pogosto postavijo za zgled. Seveda sva imela vzpone in padce, toda nikoli nisem resno podvomila o tem, da sva si zvesta in da se imava rada. Dokler mi ni mož pred nekaj tedni povedal nečesa, zaradi česar zdaj pod vprašaj postavljam skoraj vse, kar sva skupaj doživela.
Začelo se je povsem nedolžno. Ob večerji sva obujala spomine na najina prva leta zakona. Govorila sva o tem, kako težko je bilo, ko sta bila otroka majhna, ko sva gradila hišo in sva bila oba ves čas utrujena.
Potem je mož nenadoma rekel: "Takrat je bilo res težko, ampak sem vesel, da sem se ponovno odločil zate." Izbuljila sem oči, češ, kaj za vraga? In on mi pove, da je bil pred približno 25 leti nekaj mesecev zaljubljen v mojo najboljšo prijateljico. Ne v kakšno sodelavko ali žensko, ki jo je spoznal na službeni poti. V mojo najboljšo prijateljico Barbaro, s katero se poznava že od srednje šole.
Barbara je bila moja poročna priča. Ko sta bila otroka majhna, ju je pogosto pazila. Skupaj smo hodili na morje, praznovali rojstne dneve in preživeli nešteto večerov. Še danes se vidiva skoraj vsak teden.
Mož mi je povedal, da sta se takrat z Barbaro začela veliko pogovarjati. Jaz sem bila po rojstvu drugega otroka izčrpana, pogosto sva se prepirala in on se je počutil zapostavljenega. Barbara ga je razumela, ga poslušala in mu dajala občutek, da je spet zanimiv. Sčasoma sta ugotovila, da sta si všeč.
Skoraj sem skočila v zrak, a me je mož pomiril, da se med njima ni zgodilo nič! Nikoli naj se ne bi poljubila ali spala skupaj, sta si pa povedala, kaj čutita drug do drugega, in se nekaj mesecev dobivala na kavah, ne da bi jaz vedela za to. Potem je izrekel stavek, ki mi še danes odmeva v glavi. "Če bi mi Barbara takrat rekla, da želi biti z mano, bi te verjetno zapustil."
Že skoraj na robu joka sem od njega izvedela še, da mu je Barbara nekega dne rekla, da morata prenehati, ker ne želi uničiti najine družine. Svetovala mu je, naj se potrudi za zakon in naj pozabi nanjo. In to je storil. Vsaj tako pravi. Ko sem ga vprašala, zakaj mi je to povedal šele zdaj, je odgovoril, da je želel biti končno popolnoma iskren. Da sva po tridesetih letih zakona dovolj močna, da lahko govoriva tudi o stvareh, ki niso bile lepe.
"Saj vidiš, da sem na koncu izbral tebe," mi je rekel. Toda jaz se ne morem znebiti občutka, da me ni izbral on, temveč Barbara, ko ga je zavrnila. Naslednji dan sem jo poklicala. Sprva ni želela govoriti o tem, potem pa je priznala, da je bilo vse res. Povedala mi je, da je bila takrat tudi sama zaljubljena v mojega moža, vendar da sta se pravočasno ustavila. Ko sem jo vprašala, kako mi je lahko petindvajset let prikrivala nekaj tako pomembnega, mi je odgovorila: "Kaj pa naj bi ti povedala? Saj se ni nič zgodilo."
Nič se ni zgodilo? Moj mož je bil pripravljen zaradi nje zapustiti mene in najina majhna otroka, ona pa trdi, da se ni nič zgodilo, ker se nista poljubila? Barbara je dodala, da je bila takrat stara komaj 32 let, samska in zmedena, vendar da je na koncu ravnala pravilno. Rekla je celo, da bi ji morala biti hvaležna, ker je rešila moj zakon. To me je še bolj razjezilo. V zadnjih petindvajsetih letih sem ji povedala vse. Ko sem imela težave z možem, sem jo prosila za nasvet. Ko sva praznovala srebrno poroko, je imela govor o tem, kako lep par sva in kako vesela je, da naju ima.
Zdaj se sprašujem, kaj si je mislila ob vseh teh priložnostih. Mož pravi, da sem iz nečesa, kar se je zgodilo pred četrt stoletja, naredila nepotrebno dramo. Da se ni zgodilo nič fizičnega in da sva od takrat preživela skupaj še 25 lepih let. Toda mene najbolj boli misel, da sem bila takrat njegova druga izbira. Če ga Barbara ne bi zavrnila, danes morda sploh ne bi bila več poročena. Je mogoče, da me tako zelo boli nekaj, kar se je zgodilo pred 25 leti? Je prijateljica res ravnala pravilno, ker je zavrnila mojega moža, čeprav mi ni nikoli povedala resnice? In zakaj mi je moral mož to priznati zdaj, ko sem bila prepričana, da je vse to že zdavnaj za nama?
Andreja
Draga Andreja,
tvoj mož je po tridesetih letih zakona očitno sklenil, da je čas za popolno iskrenost. Lepo. Škoda le, da je pri tem pozabil, da iskrenost ni vedno darilo, še posebej kadar človek z njo predvsem olajša svojo vest, drugemu pa naloži breme, ki ga je sam nosil petindvajset let.
Razumem, zakaj te je njegovo priznanje tako pretreslo. Ne gre samo za to, da je bil nekoč zaljubljen v drugo žensko. Gre za to, da je bila ta ženska tvoja najboljša prijateljica. Človek, ki je bil ves ta čas del tvojega življenja in ki si mu zaupala skoraj toliko kot možu. In zdaj si izvedela, da sta imela skrivnost, o kateri ti nisi vedela ničesar. Pa ne le to! Mož ti ni povedal samo, da je bil zaljubljen v Barbaro. Povedal ti je, da bi te zapustil, če bi ga ona želela. To je izjemno težko slišati od človeka, s katerim si preživela trideset let.
Vendar bi te rada opozorila na eno stvar. To, da je bil tvoj mož pred petindvajsetimi leti pripravljen oditi, še ne pomeni, da si bila vseh naslednjih petindvajset let njegova druga izbira. Ljudje se spreminjamo. Zaljubljenost lahko mine, odnosi se poglobijo in človek lahko šele po obdobju zmede zares razume, kaj ima. Morda je mož po Barbarini zavrnitvi sprva res ostal zato, ker ni imel druge možnosti. Toda to ne pomeni, da je naslednjih petindvajset let preživel s tabo samo zato, ker ni mogel imeti nje. Pomembno je, kakšen je bil vajin zakon v vseh teh letih. Ali te je imel rad? Ali je bil dober partner? Ali sta skupaj gradila življenje, v katerem sta bila oba srečna? Če je odgovor pritrdilen, teh let ni treba izbrisati zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred četrt stoletja.
Zdaj pa k Barbari. Priznam, da je njen odgovor, da bi ji morala biti hvaležna, ker je rešila tvoj zakon, precej predrzen. Tvoj zakon ni bil njen projekt, za katerega si zasluži medaljo. Toda hkrati ji moram priznati nekaj: ko je ugotovila, kam vodi odnos s tvojim možem, ga je prekinila. To je bila pravilna odločitev. Ali bi ti morala povedati resnico? Tu je odgovor nekoliko manj preprost. Če bi ti takrat priznala, da sta se z možem zaljubila, bi morda razpadlo tvoje prijateljstvo, morda tudi zakon. Morda bi možu odpustila. Morda bi se odločila drugače. Tega danes ne more vedeti nihče. Barbara se je odločila za molk. Morda iz strahu, morda iz občutka krivde, morda zato, ker je verjela, da je bolje pustiti preteklost za sabo. Kakorkoli, danes nima pravice odločati, kako močno te sme danes prizadeti resnica. In če ti po vsem tem potrebuješ nekaj distance od nje, bi to morala razumeti.
Z možem pa bi se morala pogovoriti še o nečem. Zakaj ti je to povedal zdaj? Pravi, da je želel biti iskren. Toda iskrenost ni samo to, da izrečeš resnico in potem pričakuješ, da jo bo drugi brez težav sprejel. Če se je odločil razkriti nekaj tako bolečega, mora biti pripravljen tudi poslušati, kako se zaradi tega počutiš. Ne more ti povedati, da te je hotel zapustiti zaradi najboljše prijateljice, potem pa ti očitati, da pretiravaš, ker si prizadeta. Prav tako ti ne more določiti roka, do katerega moraš njegovo priznanje preboleti. Morda bi vama koristil pogovor s partnerskim terapevtom, predvsem zato, da bi lahko o tem govorila brez medsebojnega obtoževanja.
In za konec še nekaj: razumem, da te muči misel, da je Barbara nekoč odločila o usodi tvojega zakona. Toda ne dovoli, da bi zdaj, petindvajset let pozneje, še vedno odločala o tem, kako boš gledala na svoje življenje. Tvoj zakon ni bil samo tistih nekaj mesecev, ko je bil mož zaljubljen v drugo žensko. Bil je tudi vseh petindvajset let, ki so sledila. In če je mož v teh letih res dokazal, da želi biti s tabo, potem to nekaj pomeni. Toda če danes želi, da mu verjameš, bo moral najprej razumeti, da ti s svojim priznanjem ni podaril iskrenosti, pač pa dvom. In zdaj je njegova naloga, da ti ga pomaga odpraviti, ne pa da te prepričuje, da ga sploh ne bi smela čutiti.
Polona
