Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki se je zaradi moževe sodelavka začela počutiti kot tretje kolo v razmerju.
Draga Polona,
pred nekaj tedni sva bila z možem na poroki skupnih znancev. Zgodilo se ni nič, čemur bi lahko rekla varanje, pa sem še danes jezna. Moj mož zelo rad pleše, jaz pa ne. Na porokah in raznih dogodkih grem z njim na plesišče za kakšno pesem ali dve, potem pa imam dovolj. Zaradi tega se nisva nikoli prepirala, on običajno pleše še z drugimi ljudmi, jaz pa sedim za mizo, klepetam in se imam čisto dobro.
Na tej poroki je bila tudi moja prijateljica Saša. Samska je, poznava se že leta in tudi moj mož jo dobro pozna. Ko sem nehala plesati, je Saša rekla možu: "No, če žena noče, bom pa jaz," ga prijela za roko in odvlekla na plesišče. Meni je bilo sprva celo simpatično. Potem pa je minila ena pesem. In druga. In peta. In vsakič, ko sem pogledala proti plesišču, sta bila skupaj.
Plesala sta, se smejala, si nekaj govorila na uho, ker je bila glasba glasna. Ko se je začela počasnejša pesem, sem pričakovala, da se bo mož vrnil k meni, pa se ni. Plesala sta tudi nanjo.
Takrat mi ni bilo več simpatično. Pozneje sta prišla do mize po pijačo in Saša mu je med smehom popravila kravato. Čisto majhna gesta, vem. Ampak ob tistem prizoru me je prvič res stisnilo. Sedela sem tam in gledala svojo samsko prijateljico, kako možu popravlja kravato, potem pa sta se čez nekaj minut spet vrnila na plesišče.
V nekem trenutku se je nekdo za našo mizo celo pošalil: "Vidva sta pa danes glavni plesni par!" Vsi so se zasmejali, meni seveda ni bilo smešno. Ko je mož pozneje prišel do mene, sem mu tiho rekla, da mi ni več prijetno, da že skoraj ves večer pleše s Sašo. On pa se je samo zasmejal in rekel: "Kaj naj pa naredim, če ti nočeš plesati?"
To me je še bolj razjezilo. Rekla sem mu, da lahko pleše tudi z drugimi ljudmi. Z nevesto, ženinom, drugimi prijateljicami, komerkoli. Ni mi jasno, zakaj mora dve uri plesati z isto žensko. Odgovoril je, da delam sceno iz nič in da Saša pač rada pleše tako kot on. Potem mi je rekel še: "Če te tako moti, pa pridi plesat z nama!" Kot da sem si sama kriva.
Ko sva prišla domov, sva se skregala. Povedala sem mu, da sem se počutila ponižano, ker sem pred vsemi sedela sama, medtem ko je moj mož praktično ves večer preživel z drugo žensko. On se je še kar smejal, sploh me ni jemal resno. Nato je rekel, da je absurdno govoriti o ponižanju, ker ni naredil ničesar skrivaj. Bila sem deset metrov stran, Saša je moja prijateljica in vsi smo bili na isti poroki.
Očital mi je tudi, da ne morem sovražiti plesa, potem pa biti jezna, ko najde nekoga, ki želi plesati z njim. Najhuje je, da ne vem, kaj si o vsem skupaj misli Saša. Od poroke se obnaša popolnoma normalno. Enkrat mi je celo poslala sporočilo, kako super smo se imeli.
Del mene ji želi povedati, da je prestopila mejo. Drugi del pa se boji, da bom izpadla bolestno ljubosumna. Kaj misliš ti?
Užaljena
Draga užaljena,
ena pesem z drugo žensko je ples. Petnajst pesmi, počasni ples, šepetanje na uho, popravljanje kravate in interna zabava, ki traja praktično ves večer, pa že lahko začne delovati kot zmenek, na katerem po naključju sedi tudi žena. Zato ne, ne zdi se mi nenavadno, da ti je postalo neprijetno.
Jaz v tem, kar opisuješ, sicer ne vidim dokaza, da si tvoj mož in Saša želita drug drugega. Vidim pa dva človeka, ki sta se tako dobro zabavala, da sta očitno nehala preverjati, kako njuno vedenje deluje na tretjo osebo, ki bi jima morala biti precej pomembna.
Težavo pa imam predvsem z moževim odzivom. Ti mu nisi prepovedala plesati. Pravzaprav si dve uri gledala, kako pleše z drugo žensko, preden si sploh kaj rekla. Ko si mu povedala, da ti je neprijetno, bi ga stalo zelo malo, da bi rekel: "Okej, razumem, nisem pomislil na to," in naslednjo pesem odplesal s kom drugim. Namesto tega se ti je smejal. To je veliko bolj nespoštljivo kot sam ples.
Njegov argument "Kaj naj naredim, če ti nočeš plesati?" pa je tudi nekoliko priročen. Med možnostima "moja žena bo z mano plesala ves večer" in "ves večer bom plesal z njeno samsko prijateljico" obstaja precej širok prostor. Lahko pleše z različnimi ljudmi. Lahko pride za nekaj časa sedet k tebi. Lahko te povabi na eno pesem in potem nadaljuje sam. Lahko predvsem opazi trenutek, ko zabava z drugo žensko začne od zunaj izgledati bolj intimno, kot je verjetno nameraval.
Kar se Saše tiče: tudi njej bi lahko nekoliko prej zazvonil kakšen zvonček. Če dve uri plešeš z možem svoje prijateljice, mu popravljaš kravato in ljudje že komentirajo, da sta "plesni par", je mogoče čas, da greš po kozarec vina in za naslednjo pesem poiščeš koga drugega. Vendar je za zdaj vseeno ne bi klicala na zagovor. Tvoj mož je tisti, s katerim si poročena. On je tisti, ki mu mora biti pomembno, da se ob njem ne počutiš ponižano.
Povej mu zato še enkrat, vendar brez razprave o tem, ali je ples "dovoljen": "Ni me motilo, da si plesal s Saro. Motilo me je, da sta se dve uri obnašala kot par, jaz pa sem sedela nekaj metrov stran. In ko sem ti povedala, da mi je neprijetno, si se mi smejal." Če še vedno odgovori, da je vse skupaj tvoj problem, potem se ne prepirata več o plesu. Prepirata se o tem, ali mora partner upoštevati tvoje nelagodje šele takrat, ko lahko dokažeš, da je naredil nekaj objektivno prepovedanega.
V dobrem zakonu je odgovor precej preprost: ni treba, da je nekaj varanje, da je lahko nespoštljivo.
Polona
