Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje ženski, ki jo je mož z nepričakovanim priznanjem osramotil na prijateljskem srečanju.
Draga Polona,
z možem se bližava abrahamu, poročena sva že več kot 20 let in imava dva najstniška otroka. Rekla bi, da imava dober zakon. Seveda se kdaj spreva, včasih si greva na živce, ampak nikoli nisem dvomila, da se imava rada. Pred kratkim pa je mož pred najinimi prijatelji izrekel nekaj, česar nikakor ne morem pozabiti.
Prejšnjo soboto smo imeli pri naju večerjo. Povabila sva dva para, s katerima se družimo že več kot petnajst let. Spili smo nekaj vina, obujali spomine na mladost in se pogovarjali o tem, kako drugačno je življenje pri petdesetih, kot smo si ga predstavljali pri dvajsetih. Potem je eden od prijateljev v šali vprašal, ali bi se, če bi imeli še eno priložnost, vsi ponovno poročili z istim človekom.
Večina se nas je zasmejala. Ena od prijateljic je rekla, da bi se z možem ponovno poročila, vendar bi tokrat vztrajala pri ločenih kopalnicah. Mož druge prijateljice je dejal, da bi se tudi on, a se ženi vsekakor ne bi več pustil prepričati v gradnjo hiše; kupila bi stanovanje, kot je sprva hotel. Ko je prišel na vrsto moj mož, pa je rekel: "Jaz bi se verjetno poročil z Mašo. Ona je bila taka sproščena ženska in ni iz vsake stvari naredila problema." Maša je njegova nekdanja študentska ljubezen. Skupaj sta bila približno tri leta, razšla pa sta se nekaj let pred najinim prvim srečanjem.
Za trenutek je nastala tišina, nato pa so se vsi začeli smejati. Tudi mož. Jaz se nisem. Ena od prijateljic ga je vprašala, ali res misli TISTO Mašo, on pa je odgovoril: "Ja, zakaj pa ne? Z njo je bilo življenje precej manj komplicirano." Potem me je pogledal in dodal: "No, saj veš, kako je. Takrat še nisem potreboval dovoljenja za vsako malenkost." Spet smeh.
Priznam, da sem se počutila grozno. Nisem hotela pokvariti večera, zato sem se prisiljeno nasmehnila in odšla v kuhinjo po sladico. Toda v resnici sem komaj zadrževala solze. Ko so gostje odšli, sem moža vprašala, zakaj je moral pred vsemi povedati nekaj tako ponižujočega. Samo zasmejal se je. "Pa saj smo se hecali. Ne moreš vsega jemati tako resno." Povedala sem mu, da se mi ne zdi smešno, če mož pred prijatelji izjavi, da bi se raje poročil z bivšo punco.
Takrat pa je postal nejevoljen. "Vidiš, točno o tem sem govoril. Maša zaradi take neumne šale nikoli ne bi bila užaljena. Smejala bi se skupaj z nami." Ta stavek me je prizadel še bolj kot tisto, kar je povedal med večerjo. Naslednji dan sem ga vprašala, ali res misli, da je bila Maša boljša partnerica od mene. Odgovoril je, da je bila pač drugačna. Bolj spontana, manj obremenjena z vsakodnevnimi stvarmi, vedno pripravljena na kakšen izlet ali zabavo. Ko sem ga vprašala, ali se zaveda, da sva bila midva zadnjih dvajset let zaposlena z vzgojo otrok, službama, kreditom in skrbjo za gospodinjstvo, mi je odgovoril: "Saj nisem rekel, da nisi dobra žena. Samo da si včasih preveč zahtevna."
Najbolj me jezi, da je Mašo primerjal z mano, kot da sva imeli enake življenjske okoliščine. Z njo je bil pri dvaindvajsetih, ko je bila njegova največja skrb, kam bosta šla v petek zvečer. Z mano pa je preživel dvajset let odraslega življenja. In ja, priznam, da sem včasih zahtevna. Ker sem jaz tista, ki mora razmišljati, kdo bo peljal otroka k zobozdravniku, ali je plačana položnica in kaj bomo jedli naslednji dan. Mož pa je lahko bolj sproščen tudi zato, ker za veliko teh stvari poskrbim jaz.
Od tiste večerje sva precej hladna drug do drugega. On pravi, da se mora ob meni ves čas paziti, kaj govori, jaz pa ne morem pozabiti njegove izjave. Sem res preveč občutljiva? Bi morala to vzeti kot nedolžno šalo? Ali pa mi je mož samo "v šali" povedal, kaj si v resnici misli o meni?
Blažka
Draga Blažka,
najprej moram priznati, da ima tvoj mož precej nenavaden smisel za humor. Če je njegova predstava zabavne večerje to, da pred šestimi ljudmi razglasi, kako bi se raje poročil z nekdanjo punco, potem me res zanima, kaj prihrani za trenutke, ko želi koga namenoma užaliti. In še bolj me zanima, ali bi se enako prisrčno smejal, če bi ti pred prijatelji povedala, da bi se danes raje poročila s svojim bivšim, ker je bil boljši v postelji in manj tečen. Nekako dvomim.
Tvoj mož ima seveda pravico, da se kdaj pošali na račun vajinega zakona. Po več kot dvajsetih letih skupnega življenja bi bilo precej nenavadno, če si nikoli ne bi privoščila kakšne pripombe na račun svojih navad. Toda obstaja razlika med šalo, ob kateri se oba nasmejita, in šalo, pri kateri eden zabava občinstvo na račun drugega. Tvoj mož ni samo omenil bivše punce, pred vajinimi prijatelji je povedal, da je bila boljša izbira od tebe. In ko si mi pozneje povedala, da te je prizadel, se ni opravičil, ampak šel še dlje: rekel je, da Maša zaradi take šale ne bi bila užaljena. Čudovito! Torej je ženska, s katero ni že več kot dvajset let, še vedno merilo, po katerem ocenjuje svojo ženo.
In tukaj prideva do dela, ki me v tvojem pismu najbolj moti. Pravi, da je bila Maša bolj sproščena. Seveda je bila! Z njim je hodila med študijem, ko sta lahko v petek popoldne spakirala nahrbtnik in se odpeljala na morje, ne da bi morala prej preveriti, kdo bo prevzel otroka na treningu. S tabo pa ima dva otroka, kredit, gospodinjstvo in vse tiste obveznosti, ki jih odraslo življenje pač prinese. Precej lahko je pogrešati sproščeno študentsko punco, če imaš doma ženo, ki skrbi, da se življenje medtem ne sesuje.
A pustiva zdaj Mašo. Ne bi je primerjala s sabo, ne bi ugibala, ali je bila bolj zabavna, in predvsem ne bi moža prosila za zagotovilo, da si boljša od nje. Po toliko letih zakona ti res ni treba tekmovati z njegovo študentsko punco. Bi pa od moža zahtevala nekaj precej bolj konkretnega: da prevzame odgovornost za svoje besede. Ne za šalo, ki je menda nisi razumela, ampak za žalitev, ki jo je izrekel pred vajinimi prijatelji in jo potem še ponovil doma.
In če res misli, da si postala preveč zahtevna, naj se vpraša, zakaj. Morda zato, ker si zadnjih dvajset let skrbela, da je imel on lahko precej bolj sproščeno življenje. Če pogreša spontanost, naj začne prevzemati polovico družinskih obveznosti. Boš videla, kako hitro bo ugotovil, da je precej težje biti brezskrben, ko moraš poleg službe razmišljati še o otrocih, gospodinjstvu in vsem drugem.
Predvsem pa mu jasno povej, da naslednjič, ko bo nezadovoljen s tabo, pričakuješ pogovor na štiri oči, ne pa nastopa pred občinstvom.
In če ti bo še enkrat rekel, da bi bila Maša boljša žena, mu mirno odgovori, da ima vso pravico tako misliti, nima pa pravice pričakovati, da boš ti naslednjih dvajset let mirno poslušala, kako zelo obžaluje svojo izbiro. Kajti, Blažka, tvoj mož očitno zelo rad razmišlja o tem, kakšno ženo bi si izbral, če bi lahko zavrtel čas nazaj. Morda je čas, da ga spomniš, da ima tudi njegova sedanja žena še vedno možnost izbire.
Polona
